Odveč bi bilo podrobneje opisovati nepopisno človeško grozo in stisko skupine 53 slovenskih Romov iz dveh romskih družin tistega dne v avgustu 1942 v Iški vasi, na travniku, ki leži na koncu vasi, ob poti v Iški Vintgar, kamor so jih prignali partizani 1. In 2. čete Šercerjevega bataljona in hitro je postalo jasno, da tega niso storili z namenom po politični prevzgoji, ali udeležb na partizanskem mitingu, pač pa z nedvoumnim zločinskim namenom likvidirati celotno skupino, od nerojenega otročiča tik pred rojstvom, starejših otrok in žensk, do poslednjega moža, poglavarja romske družine.
Opravičilo morilcev? Izdajali so, ali pa bodo potencialno nevarni izdajalci kdaj kasneje! Preventivno čiščenje torej, kakor so se partizanski voditelji sami izrazili! Pripisali so jim že storjeno izdajanje poprej, vendar brez trdnih dokazov kaj so izdali, koga kje in kdaj. Zgolj besedne obtožbe odgovornih, znanih imen na partizanski strani, kot vnaprejšnje opravičilo narodu za zaukazano hudodelstvo, ki se je potem tudi odvilo pred očmi nekaterih nemih domačinov, kasnejših prisilnih pogrebcev. Toda poglobljeno razmišljanje o tem zločinu kaže, da ni šlo za pokol Romov kar tako, naključno! Prepričan sem in to lahko podprem s posrednimi dokazi, ki jasno govorijo, da je bila generalna odločitev o odstranitvi Romov v Sloveniji očitno sprejeta precej višje. Podlago zanjo morda lahko iščemo v znameniti Kardeljevi izjavi, ki je bila splošna podlaga, če ne kar natančen ukaz partizanskim enotam, koga je treba pospraviti pod zemljo in tako očistiti slovensko zemljo nezaželenih in nepotrebnih, za tisti raj, ki prihaja po osvoboditvi. Zato trdim, da je v tem in v vseh ostalih primerih, kjer so bili žrtve slovenski Romi, šlo za nesporno obliko tihega genocida. Za povrh so si morilci iz partizanskih vrst pri pokolu nedolžnih Romov v Iški vasi privoščili še dodatno ponižanje pobitih in sicer so ujeli in pobili tudi dva psa, očitno sta pripadala pobitim Romom in ju vrgli v sveže grobove, preko trupel ubitih gospodarjev. V tem primeru si brez pomisleka upam trditi, da je šlo pri tem dejanju še za dodatno ponižanje pobitih žrtev in sicer lahko govorimo o takoimenovanem »partizanskem pasjem grobišču«, kakršnih je v precej bolj zverinski in krvavi obliki dosedaj na ozemlju celotne takratne Jugoslavije, bilo ugotovljenih in popisanih 231. Prvi tak zločin so zagrešili črnogorski partizani na pravoslavni božič, 6. januarja 1942 v vasici Lug pri Kolašinu, kjer je bilo ubitih vseh 240 vaščanov, od majhnih otrok, do nemočnih starcev.
Po izkopu žrtev iz grobov v Iški vasi, ki so bile izkopane pod vodstvom in nadzorom Komisije vlade za reševanje vprašanj prikritih grobišč, so bili posmrtni ostanki odpeljani v Maribor v začasno »skladiščenje«, dokler ne bo sprejeta končna odločitev, kam, kdaj in kako bodo ti posmrtni ostanki slovenskih Romov položeni k poslednjemu počitku.
Toda zopet se kaže, da je naša država predvsem deklarativno in malce težje operativno pripravljena uresničevati in udejanjati s povsem konkretnimi dejanji splošno razglašeno pravico do spodobnega groba, ki naj bi jo imelo vsako umrlo človeško bitje, torej tudi slovenski Romi. Pri Komisiji je bil sprejet predlog in odločitev, da se posmrtne ostanke na dostojen in spoštljiv način pokoplje na ljubljanskih Žalah, pri čemer osebno zahtevam in predlagam odgovornim za to dejanje, da se na primernem mestu na tem osrednjem slovenskem pokopališču uredi dovolj velik spominski prostor, z kostnico in primernim skromnim intimnim spomenikom VSEM pobitim slovenskim Romom, kamor naj se pokoplje posmrtne ostanke iz že odkritih romskih grobišč iz Iške vasi, Mačkovca in Boncarjev in kasneje še iz Horjula in predvsem iz še neodprtega grobišča nad Mavrlenom v Beli krajini, kjer še vedno čakajo pobite žrtve, 63 po številu, kar celotnega romskega naselja! To grobno mesto naj postane osrednji slovenski državni spomenik, kraj javnega spomina in opravičila pobitim slovenskim Romom.
Gospod župan in gospod direktor, ali zahtevam preveč?
Poleg tega osrednjega pietetnega dejanja tudi zahtevam, da se do tega vprašanja opredelijo predsednik države g. Borut Pahor, predsednik vlade g. Marjan Šarec, predsednik parlamenta mag. Dejan Židan, predsednik državnega sveta g. Alojz Kovšca,predsednik vrhovnega sodišča mag. Damijan Florjančič in predsednik ustavnega sodišča dr. Rajko Knez. Od teh vodilnih slovenskih mož pričakujem, da bodo pokazali svoj visok osebni kulturni nivo in osebno moralno širino ter se jasno opredelili do za slovenski narod nadvse pomembnega odnosa do žrtev vojnega in povojnega nasilja in čuvanja ugleda države doma in v širši, svetovni javnosti.
Kje torej tiči problem? Dejstvo je, da je bila osnovna zahteva in prošnja za predlagano dodelitev grobnega prostora s strani pristojne državne Komisije povsem legalna in legitimna ob vložitvi na upravo osrednjega slovenskega pokopališča, na ljubljanske Žale. V zadnjih nekaj mesecih se je ta zgodba odvila že trikrat! Odgovor je bil vsakokrat odklonilen, utemeljen s strani vodstva pokopališča, da na ljubljanskih Žalah ni na razpolago primernega prostora, kjer bi se lahko udejanila želja po dostojnem skupinskem pokopu romskih žrtev iz Iške vasi. Spoštovani gospod direktor, ob tej utemeljitvi uprave pokopališča in slutnji o drugačnem ozadju tega odklonilnega stališča, sem osebno odšel na Žale in si ogledal dejansko stanje. Zagotavljam vam, da je primernega prostora več kot dovolj, predvsem v predelu, kjer so urejeni spominski grobovi nerojenih otrok in širše naokoli. Če želite, vas obiščem in si greva lahko skupaj ogledati morebitne možnosti za ureditev in postavitev osrednjega državnega spominskega prostora pobitim slovenskim Romom.
Če smo civiliziran srednjeevropski narod, za kakršnega se deklariramo, če se dovolj zavedamo vseh grozot in krivic, ki so se zgodile mnogim povsem nedolžnim žrtvam obeh vpletenih strani pri nas, tudi tistim žrtvam, ki so preprosto hotele preživeti pa jim ni uspelo, je to še najmanj kar lahko storiva midva, mar ne! V tem primeru je vaše pojasnilo, da za ta namen prostora na pokopališču ni , precej očitna groba žalitev določene slovenske etnične skupine, tega pa preprosto ne morem in nočem sprejeti. Vse se da urediti, dokler smo pripravljeni priznavati in sprejemati visoko postavljene splošne moralne norme kot moderna in civilizirana družba in kot posamezniki in pri tem biti širokega srca in dostojanstveno spravljivi! Tudi slovenski Romi, so bili LJUDJE, povsem navadni preprosti ljudje, prej revni kot ne,zavezani svojemu specifičnemu načinu življenja in predvsem nikakršni vnaprejšnji izdajalci in zato a priori zločinci, torej si zaslužijo, da jih jemljemo kakršni so pač bili v njihovem času in se spoštljivo, civilizirano in dostojno obnašamo do njihovega spomina.
Gospod župan, presenetili ste me! Zatorej, kar naravnost in brez leporečenja: spoštujem vas kot župana slovenske prestolnice, kajti priznati vam je treba, kar vidimo vsi: Ljubljana je drugačna, mnogo lepša, bolj privlačna in atraktivna, tako za domačine, kot tujce, ki jo obiščejo. A to je zgolj zunanji vtis, vezan predvsem in samo na videno, materialno oprijemljivo.
Zakaj torej presenetili? Zato, gospod župan, ker bi od človeka na vašem položaju in predvsem od vas osebno, pričakoval povsem drugačno, bolj tenkočutno občutljivost do teh skelečih ran iz naše preteklosti, duhovno širino in visoko stopnjo kulturnega odnosa in pietete do pobitih. Še posebej, ko gre za nedolžne žrtve, kar so pobiti slovenski Romi, dokazano, nedvomno bili, še zlasti pobiti otroci in teh je med žrtvami skoraj največ Zato od vas upravičeno pričakujem pripravljenost, da ste pripravljeni odnehati z vprašljivo trmoglavostjo vašega odnosa in ponovno dovolj široko razmisliti in predvsem maksimalno izključiti vsakršen pridih obstoječe slovenske dnevne politike in pri vaši novi odločitvi dati prednost predvsem vašim osebnim moralnim, duhovnim in kulturnim vrednotam. Še več, mnogo več! Predlagam, da mesto Ljubljana in MOL z vami na čelu pri tej zadevi zavzame takoj in brez vsakršnega nadaljnjega oklevanja pozitivno stališče in istočasno prevzame častno vlogo pokrovitelja tega dejanja spoštovanja in pietete. Čudi me in tudi mnogo njih ste presenetili, ko opažam, da zelo veliko uglednih Slovencev iz vrst nekdanje in sedanje ljubljanske prominence in tudi iz cele Slovenije pa vse tja do povsem preprostih meščanov in podeželanov ne razume vašega odklonilnega odnosa in pričakujejo, da boste morda le razumeli in prisluhnili predvsem sebi in ne toliko preveč očitnim glasovom iz ozadja.
Gospod župan, verjamem, moralna teža odločitve je huda in zna imeti neprijetne posledice, vendar verjamem in hočem verjeti, da ste dovolj pogumni in zato pripravljeni stopiti korak naprej in sprejeti tudi kakšno drugačno odločitev od obstoječe narekovane iz ozadja! Se morda motim, ali vseeno ne?
Ta povsem odvečni zaplet in iz njega izhajajoče konfliktne posledice, ki smo jim priča, so povsem nepotrebni. Še zlasti, če pomislim, na vašo udarno spomeniško izjavo, s katero ste jasno izrazili vaš odklonilni odnos do ubitih domobrancev, torej žrtev, ki jim je, po analogiji, z istim namenom tudi posvečen osrednji slovenski državni spomenik. Da se bova povsem jasno razumela: Vsem žrtvam vojn! Če vsem, potem tudi njim, čeprav je to v čistem nasprotju z vašo opredelitvijo in izjavo o določenih spomenikih določenim ljudem, ki jih, dokler ste in boste župan mesta Ljubljana ne boste nikoli dopustili! Pa ste se očitno morali vgrizniti v jezik in požreti dejstvo, da vsem nam tak in tako posvečen spomenik vseeno stoji sredi najlepšega mesta na svetu. Oba veva, da tu nekaj ni prav in ni v redu.! Tudi taka dejanja so ena od tistih pravih poti, ki vodijo k ponovnemu stisku rok in zlitju na silo razklanega naroda v novo, enotno telo! Gospod župan, v duhu pozitivne vizije, medsebojnega spoštovanja in dobronamernosti, razmislite!
Peter Hribar, dr.vet.med.
Cerknica
