Ob dnevu spomina na žrtve totalitarizmov na prvem radijskem programu (ob sedmih zjutraj, 23. 8. 2019)
Če ne bi bile Murgle, bi bilo pa Brezje.
Prosto po Velikem Gobarju
Za mojo jutranjo slabo voljo je tokrat poskrbel kar »naš« (ker ga vsi plačujemo) Radio prvi. Pri poročilih ob sedmih zjutraj se je prav osladno, spomnil evropskega dneva žrtev totalitarizmov v 20. stoletju. Mi imamo v zvezi s tem spominskim dnevom menda že vse kar najlepše urejeno. Gospoda iz mednarodne diplomacije lahko poravnava trakove na vencih pod neko ogabno, izrazito socrealistialistično betonsko gmoto sredi Ljubljane, ki se ji pravi spomenik žrtvam, menda vsem na svetu. Menda tudi domobrancem, še bolj pa tistim v prvih vrstah komunistične revolucije, tudi tistim, ki jih je na začetku druge vojne v revolucionarni vnemi pobil VOS. Morda se motim, ampak imen – niti posameznikov niti skupinskih – na spomeniku ni. Samo tisti dve ogabni socrealistični ogabni gmoti štrlita v nebo.
Med njima pa ni prostora niti za pošten vdih kisika. Menda je to prostor za drugače misleče, za drugače misleče od nas, ki smo na oblasti (ne pa kdo drug, npr. Janez Janša, kot se rad pohvali gospod Šarec, ki verjame, da se bo zapisal v slovensko zgodovino z milijardami za drugi tir, za nekaj cest in za še eno jedrsko elektrarno). Če ne kdo drug, bosta, namreč izgubljenim milijardam za infrastrukturo, postavila spomenik organizacija za varstvo okolja in kak mirovni inštitut (skoraj bi se mi zapisalo »naš«, čeprav so ti inštituti le internacionalne paravojaške izpostave komunističnih globalnih bankirjev). Zakaj mirovni inštitut? Ker se bomo nabrali kreditov kot berač uši pri nekaterih ameriških in drugih bankah, ki jih vodijo komunistični globalni bankirji (tudi lastniki mirovnih inštitutov in nekaterih okoljevarstvenih gibanj, mar ne!?).
Res pa je, da ti komunistični spomeniki, posvečeni žrtvam Šarčevih izugubljenih milijard oziroma poslednjim Slovencem, ne bodo iz socrealističnega betona, temveč iz odpadkov, tako rekoč iz dreka. Eden bo stal čisto na sredini Vrhnike, rojstnega kraja našega največjega pesnika in zlasti humorističnega dramatika. Realističnega romana ni mogel napisati, ker bi se bil zapil ali pa obesil že prej, preden bi ga dokončal.
Za konec: na komunističnem Radiu Prvem so omenili, tudi da ima vsaka žrtev, tudi žrtev totalitarizma, pravico do groba, niso rekli katerega. V spominskem parku Teharje je menda ta grob, eden za vse – brezimrn. Kot da bi se utopili v nekem komunističnem vesoljnem potopu, pomrli ob nekem potresu, kot da bi jih zalila lava brezimnosti, za vse čase. Tako smo Slovenci kaznovali naše žrtve komunistične revolucije. Farnih plošč na Radiu Prvem niso omenili. So že vedeli zakaj.
Naj vsak turist, takoj ko obišče katerega od slovenski krajev, iz ust občinskega vodiča, seveda izurjenega zgodovinarja NOB, najprej izve, kdo iz določenega kraja je v drugi svetovni vojni sodeloval s Hitlerjem. Turisti ne morejo verjeti svojim lastnim očem in ušesom, da smo bili skoraj vsi Slovenci nacistični sodelavci, s katerimi se je morala na vso moč spopadati naša oziroma Titova antifašistična vojska. In naj kdo reče, da Slovenci ne bomo izumrli!
Še sreča, da v Sloveniji končno le prevladujejo pošteni Jugoslovani in, če Bog da (torej s pomočjo Cerkve), se jim bo kmalu pridružilo še večje število pomoči potrebnih, katere vere pa tako vsi vemo. No, ostala pa bo slovenska kultura, z vsaj dvema jezikoma, slovenskim in prekmurskim. Da o Murglah, novem romarskem kraju novih prebivalcev nekdanje Slovenije, raje ne govorim. Brezje se lahko že zdaj skrije pred Murglami. Ha, če ne bodo Murgle, bo pa Brezje, bi rekel Veliki Gobar.
Frančiška (Franca) Buttolo, Ljubljana
