Odkar sem vas in nekaj najuglednejših ustanov doma in na tujem obvestila, da prva slovenska pesnica Fanny Haussmann gotovo ni bila lezbijka, sem opazila, da je ostalo na internetu zelo malo preslikav njene nemške godovnice Zum Nahmensfeste, edinega njenega do zdaj znanega rokopisa. Torej imam prav, ker se bojim, da je ta rokopis močno ogrožen.
Še enkrat prosim, da ga ustrezno zaščitimo, kopijo pa razdelimo čim več knjižnicam, tudi avstrijski nacionalni in ameriški kongresni. Razlogi za to mojo skrb so dovolj očitni. Res ni povsem jasno, kako je s pesničino vernostjo, je pa jasno, kot je zapisal Josip Vidmar v uvodu k Enciklopediji Slovenije (1987) – še vedno pa velja za vse naše humanistične znanosti, zaradi česar nekateri pišejo večinoma zunaj uradnih ustanov – da mora biti v encikolpediji vse “zasnovano po enotni znanstveni metodi, in to na temeljih historičnega materializma”.
Tako imenovana spolna marksistična revolucija je skoraj najobsežnejši del te totalitarne usmeritve, z vsem njenim globalistično fašističnim teoretiziranjem, zgodovinarjenjem in smešnim sistemiziranjem, ki v resnici nikamor ne vodijo, so pa dobro plačane (npr. igranje s spoloma na Filozofski fakulteti).
Morda pa vodijo predvsem do propada številnih kultur, na primer različna evropska mesta kulture, ki strašijo po Evropi. Prireditve v teh mestih nimajo nič skupnega s kulturo, saj jo predvsem uničujejo – z vsem marksističnim aparatom, ki ga premore prevladujoči levi del EU, z resnično čudaškimi “teoretiziranji”, “historiziranji” in izključujočimi “sistematiziranji”, če omenim samo najsplošnejše orise tega marksizma. (Žižkovstvo je samo manjše kolesce v tej mašineriji.)
Koliko bo prejela slovenka humanistika (morda se ji bo pridružilo tudi družboslovje) za študije o neki lezbijki nemškega porekla, ki naj bi bila prva slovenska pesnica? Denar je, samo pobrati ga je treba s ceste.
Franca Buttolo
