Piše: C.R.
Najhuje mi je predvsem zaradi tega, ker nihče ne prizna, da imamov Sloveniji pravi mali Afganistan. Seveda, marsikdo se je začudil ob gornjem naslovu. Ampak – kar je res, je res. Morda je v medijih, ki neutrudno zatirajo vsakršno resnično podobo sedanje (in tudi vsakršne pretekle) slovenske stvarnosti, res vse videti čudovito, kot v kakem vrtcu, kjer se otroci igrajo, prepevajo in plešejo, predsednik vrtca pa jim vsak teden podeljuje priznanja. V naših medijih, še zlasti tako imenovanih dominantnih, ni mogoče izvedeti, kako številni državljani preživljamo svoje stiske. Ničesar ne izvemo iz slovenskih osrednjih medijev, kaj se dogaja slovenskim državljanom in še zlasti Slovencem, na primer:
na delovnih mestih,
ko iščejo pravo delo,
ko prejemajo prenizke plače,
ko so obupani, ker ne najdejo stanovanja,
ko nesrečni mladi obupujejo, ker zaradi nizkih dohodkov in neustreznega stanovanja ne smejo imeti otrok,
ko številni trpijo, ker se neuspešno odvajajo od drog, ki so se jim v mladosti predali iz obupa nad krivicami,
ko nesrečni bolnki, ki bodo morali umreti zaradi popolnoma razpadlega zdravstvenega sistema, ponoči ihtijo, jokajo.
Podobnih primerov slovenskega resničnega življenja pa je tako rekoč nešteto. Nikogar ne zanimajo. Navsezadnje, pravkar (1.7. 2022, malo pred 19. uro) sem na koprski televiziji zagledal oglas, naj se takoj prijavimo na zdravstveni pregled, če pri sebi opazimo kako znamenje, ki bi bilo lahko začetek raka. Sama sem se pred dobrim mesece prijavila za pregled zaradi neke približno centimeter in pol velike zatrdline. Odgovorili so mi, da bom na vrsti čez malo več kot leto dni. Skoraj gotovo bi lahko v približno tolikšnem času prišla na vrsto tudi v Afganistanu, saj Združeni narodi v to državo pošiljajo številne odlične, zlasti pa prizadevne zdravnike. Ampak pri nas smo raje kar brez zdravnikov, ker smo razvita članica EU. Veliko bolj potrebujemo nešteto nevladnih organizacij, ki dobro plačilo bogato povrnejo z volilnimi glasovi v prid političnemu plačniku, zlasti skrajno levemu, kakršni so v modi zadnje čase – pri nas in v sirnem svetu. Legibitraplussoros. vse desničarje (“fašiste”) premaga (predsednica Državnega zbora to najbolje ve).
Morda je res za vse našteto kriv izključno Janez Janša, ampak tega skoraj ne verjamem. Državljani Slovenije so namreč ob volitvah izjavljali, da ne potrebujejo višjega življenjskega standarda, ampak še nižjega, takšnega, kakršen je nil v Titovi Jugoslaviji, predvsem pa da potrebujejo jugoslovansko svobodo. In zdaj imamo tudi to. Vse bo javno, razen tistih štirih aristokratski bolniških sob v novi javni bolnišnici (ker nekateri radi plačajo “nadstandard – ali pa jim ga plača država, kot jim ga bo v novi javni bolnici, lahko stavim, skoraj vedno). Kako zelo po afganistansko, čeprav sredi Evrope.
Ampak državljani Slovenije ne potrebujejo višjega standarda, samo socialistične svobode si želijo, svobode s polititičnimi sekretarji (komunikologi s FDV), kakršni so ponovno v parlamentu in nacionalnem inštitutu za javno zdravje. V parlamentu zato, ker so izvoljeni poslanci Svobode menda nepismeni in duševno nestabilni (nevarni?!), zlasti predsednica DZ, ki ne preneha in ne preneha s “kiksi”, kar pa res ne more biti več niti znak sproščenosti, morda celo simpatičen, niti naključnosti, temveč resna in nesprejemljiva pomanjkljivost.
V imenovanem inštitutu pa so dobili političnega sekretarja zato, da ne bi prišlo nikoli – res nikoli, kot imajo navado reči člani Svobode – do neskladja med medicinskem strokovnim in Svobodinim političnim mnenjem. V najhujših primerih pa bodo glasovali, na primer ali gre za kolero, ali pa morda za kugo. Po glasovanju pa bo politični sekretar “skomuniciral”, samo to, da obveznega cepljenja ne bo, ker v Afganistanu ni niti kolere niti kuge. Mi pa smo članica razvite EU, zato moramo sprejeti čim več Afganistancev in se prilagoditi njihovi kulturi.
Frančiška Buttolo
