Danes je Nacionalni svet koroških Slovencev (NSKS) pripravil tiskovno konferenco, na kateri so spomnili na letošnjo 60. obletnico odprave obveznega dvojezičnega pouka na avstrijskem Koroškem, ki je imela velik vpliv na kulturno in narodno zavest slovenske manjšine. Celotno sporočilo objavljamo v nadaljevanju.
Začelo se je novo šolsko leto. Običajno se v tem času objavljajo številke o prijavah k dvojezičnemu pouku. Vemo za naraščanje prijav k dvojezičnemu pouku na Koroškem in vemo za nazadovanje jezikovnega znanja naših najmlajših. Vse to ima svojo zgodovino. Pri tem je bila odprava obveznega dvojezičnega šolstva tragična zareza za slovensko narodno skupnost na Koroškem, ki jo je začutila na domala vseh ravneh njenega življenja. Še posebej pa je ta zareza vplivala na obvladanje slovenskega jezika, ki je osrednja življenjska žila skupnosti.
»Odprava obveznega dvojezičnega šolstva po vojni, točno pred 60-imi leti, je bil najhujši udarec za Koroške Slovence«, meni predsednik Narodnega sveta dr. Valentin Inzko. Dočim je leta 1957 obiskalo na Južnem Koroškem obvezni dvojezični pouk preko 13.000 otrok, je po odpravi tega pouka ob začetku šolskega leta 1958 bilo vpisanih samo še kakih 1.300 učencev. »Od tega hudega udarca se slovenska narodna skupnost nikoli ni več popolnoma opomogla«, tako Inzko.
Medtem ko so drugi otroci igrali nogomet, je Zdravko Inzko moral obiskovati slovenščino popoldan po koncu šolskega časa. »Drugi šolarji so gledali na nas, kakor da smo kaznovani.« Predvsem pa je napravljena nepopravljiva duhovna škoda sožitju, spoznavanju jezika in kulture soseda. Uničena je bila najdragocenejša dediščina angleških zavezniških vojakov. Razveseljivo število aktualnih prijav je dodaten dokaz, da je bila odločitev tedanjega deželnega glavarja huda napaka. Seveda pa nikoli ne bomo dosegli število 13.000, tudi zaradi manjših družin. Obvezno dvojezično šolstvo je odpravil socialistični deželni glavar Ferdinand Wedenig, hujskaške proteste proti obveznemu slovenskemu pouku na Južnem Koroškem (“Schulstreiks”) pa je organiziral koroški Heimatdienst. Heimatdienst je čakal, da so Angleži leta 1955 odšli in je takoj začel s protislovenskimi akcijami. Pozneje tudi pri podiranju tabel.
Da gre tudi drugače, je dokazal leto prej prosvetni minister ljudske stranke, ddr. Heinrich Drimmel, ki je 1957 ustanovil Slovensko gimnazijo, hrbtenico narodne skupnosti. Tudi tedaj so bili protesti Heimatdiensta proti ustanovitvi Zvezne gimnazije za Slovence, najhujši. »V smislu poravnave krivic« meni dr. Inzko, sam absolvent Slovenske gimnazije, »bi bilo pravično, da bi se sistem prijav za pouk slovenščine spremenil, najkasneje tedaj, ko bo več kot 50% prijav. V bodoče naj bi se uvedel sistem odjav za tiste otroke, ki slovenskega pouka ne želijo, za ostale naj bi pa bil obvezen. Tako kot pri verouku in tako kot to funkcionira na Gradiščanskem. To bi bila za manjšino prijaznejša ureditev, kot sedanja«, je dejal predsednik Narodnega sveta.
O odpravi obveznega dvojezičnega šolstva pravi Rudi Vouk, odvetnik in predstavnik Društva slovenskih pravnikov na Koroškem: »Če bi nadaljevali s tem sistemom obveznega dvojezičnega šolstva, po mojem prepričanju nikdar ne bi prišlo do zaostritve narodnostnega konflikta, kot se je zgodilo v 70-ih letih, saj bi enostavno zaradi poznavanja jezika s časom odpadli predsodki in nesporazumi. Če danes govorimo o izboljšanju klime med večino in manjšino in ugotavljamo, da je skoraj polovica otrok prijavljenih k dvojezičnemu pouku, bi bil skrajni čas, da se to krivico izpred 60 let popravi.«
