Po nekaj tednih sem se vrnil v ljubljansko bivališče, kjer nisem prijavljen, a občasno stanujem. V poštnem nabiralniku me je spet pričakalo tudi glasilo »Ljubljana«, ki se ga kljub prizadevanjem nikakor ne morem otresti.
Namreč: ne pomaga nalepka, ki poštarju sporoča, da stanovalec ne mara reklamnih vsebin (in kaj drugega kot šarasto preoblečena propaganda za trenutnega župana je omenjeni časopis!), ni pomagalo, da sem pred časom pisal dolgoletni urednici Nadi Šumi in jo prosil, naj uredi, da se preneha s tozadevno dostavo (odgovorila mi je, da se moram o tem pomeniti s Pošto Slovenije), in tudi ne, ko sem pred kratkim enako pisal sedanjemu uredniku dr. Urošu Grilcu (ki mi pa ni odgovoril). Tako sem še zmeraj podvržen vsakomesečnemu vnašanju nezaželenih vsebin v svoj nabiralnik, kar občutim kot napad na nedotakljivost bivališča in stanovalcev v njem, pa tudi na svoje siceršnje ravnovesje.
Premišljal sem, ali naj o tem nedopustnem početju obvestim varuhinjo človekovih pravic, a se mi je zazdelo, da mojega problema ne bo občutila koz zadosti pomembnega, zato sem se odločil drugače: odslej bom vsako številko glasila »Ljubljana«, ki se bo nepovabljena znašla v mojem nabiralniku, dal v kuverto in jo – brez znamke! – odposlal na naslov izdajatelja: Mestni svet mestna občine Ljubljana, dr. Uroš Grilc, Mestni trg 1, Ljubljana. Vesel bi bil, če bi se takšnih pošiljk na ljubljanskem magistratu nabralo čim več!
Aleš Berger
