So nabavili ga iz skladišča,
dolgo ni bilo o njem nič čuti,
časi so za te reči pač kruti,
zdaj prišel je kot s pokopališča.
Kdo prišel je? Raje, kaj, me vprašaj,
pripeljali so ga na kolesu,
prislonili s težo ga k drevesu,
v slogu: sebe samega prenašaj.
Vroč je, zamaščen od delovanja,
se prekuril bil je v desetletjih,
v svojih spotakljivih je početjih
do sedanjega prilezel stanja.
Star hladilnik to je Irvin znamke,
je hladil nekoč, a le s težavo,
kot imel težave bi s prebavo,
kaže zdaj podobo stare mamke.
Je kot peč pokvarjena, starinska,
z njim pa se na sliki prikazuje,
se osladno zopet prilizuje
tista janeževa gnjat savinjska.
So odprli ga, da navodila
v njem dobili bi za uporabo,
šla so namreč skupaj z njim v pozabo,
nova so se zdaj pri njem dobila.
Piše v njih, kaj naj se bojkotira,
koga ignorira, kaj oblati,
v peti točki, koga se premlati,
kolikokrat koga sabotira.
Star hladilnik, navodila nova?
Teža pa specifična, zajetna,
masa na pogled že neokretna,
da bi delovati zmogel znova.
Le ob petkih kakšno uro dela,
rekli so, ki brž so ga prebrali,
Kam potem naj škart bi robo dali,
ki prav klavrno je izvisela?
Pač nazaj v odrabljeno skladišče,
kjer zidove zopet naj podpira,
vroči se hladilnik tam skulira,
končno ohladitev si poišče.
