»Halo, Nataša, nekdo naju moti«,
spomnimo pesmi se spevne prastare,
kot okostnjak se nam zdi iz omare,
»ponovi glasneje, kdo je na poti.«
»Halo, Nataša«, se znova oglaša,
»zveza je čista, lahko se pridružiš,
službico novo si vendar zaslužiš,
lepe denarce to mesto prinaša.«
»Halo, Nataša,« nekdo spet jo zmoti,
»Marjan na zvezi, le to ti sporočam,
da ne poznam te, to vest ti izročam,
reci novinarjem, da sem na poti.«
»Halo, Nataša,« drug klic se zasliši,
v sovinem gozdu ta zveza je čista,
»prosim, povejte, ste res humorista
ljubljenka bivša, špetir da je v hiši?«
»Halo, Nataša, saj vsi me poznate,
v sove imenu slušalko dvigujem,
Marjančku, veste, prav nič ne dolgujem,
toplo novico zdaj svežo imate.«
»Halo, Nataša, smo res vam hvaležni,
saj po nikomur vas nismo vprašali,
Marjančku krasen alibi ste dali,
hvala, Nataša, za ta knock-out nežni.«
