Borila se bo za politično svobodo tega medija, zlasti pa proti morebitni ukinitvi oziroma privatizaciji, smo posredno lahko razumeli danes zjutraj v poročilih na Radiu Slovenija.
Naj se najprej opravičim vsem tistim medijem, k jim skoraj vsak dan pošljem kako svoje pismo bralcem oziroma bralcev. Vse življenje sem bila bolj ali manj delavna. Na medijskih portalih, kjer so nekatera objavljena, sem že prebrala, da sem duševno motena, nekateri moje fotografije olepšajo s črnimi bradavicami, lisami, na nekaterih – zlasti ob vsebinah z intelektualno demokratičnimi, vendar meščansko umirjenimi političnimi tendencami, ki nikogar od avtorjev pri Kučanu niso in ne bodo nikoli ogrožale – pa imam sem ter tja celo brado, brke, ali pa kaj drugega, kar ustrezno odbija moje morebitne bralce oziroma poslušalce. Mene to svojevrstno maltretiranje pravzaprav sploh ne odvrača od pisanja ali govorjenja proti naši še vedno pretežno komunistični stvarnosti, ker je – navsezadnje – še vedno neprimerno boljše, da imamo Kučana, kot pa če bi imeli kakega Putina, zlasti pa njegove priliznjence.
Zdaj pa končno k naši že skoraj ustanovljeni medijski stranki.
Ko sem danes zjutraj (18. 7. 2020, ob sedmih) poslušala na Prvem (javnem radiu, ki ga moramo plačevati praktično vsi državljani), sem bila močno presenečena. Deset tisoč protestnikov, ne manj, kot je ugotovila policija, je imelo po skupni serenadi pod oknom direktorja RTV Slovenija, sredi Ljubljane in pod milim nebom (žal na njem ni bilo rdečih zvezda) nekakšno revolucionarno ljudsko skupščino. Na njej so zarisali osnovne poteze morebitne nove stranke, ki jo bo skoraj gotovo vodil angelček v spodnjih hlačah z Jankovićeve ljubljanske tržnice – Jaša Jenull. Takoj sem omislila na Borisa Kidriča, prav tako iz ljubljanske meščanske družine, le da veliko bolj ugledne. Ampak, kaj hočemo, čisto na vrhu je bilo v katerem koli komunizmu zelo malo delavskih sinov in hčera. Slovenija ni pri tem nikakršna izjema.
Ta, nova stranka, pod Jenullovim vodstvom, pa bo, kot smo lahko slišali pri jutranjih radijskih poročilih, korak naprej, kar zadeva medijsko svobodo. Več bo – le kdo bi si mislil – domače, slovenske glasbe. Tako, da se bo stranka RTV Slovenija nekoliko razlikovala od levice, ker RTV pač plačujemo skoraj vsi državljani. Skratka, stranka RTV Slovenija naj bi bila podobna nekdanji, nekoliko predelani, Socialistični zvezi. Njeni člani naj bi bili iz vseh različnih družbenih plasti in z različnimi prepričanji, borili pa naj bi se predvsem za medijsko svobodo, proti političnemu vplivu na slovenske medije. Vse to pa naj bi plačevali praktično vsi davkoplačevalci. Torej tako, poleg vseh stroškov, ki jih že do neba kopiči RTV Slovenija, naj bi zdaj plačevali še njeno politično stranko, ki bi preprečevala, da ne bi prišlo do privatizacije tega medija. Odlično. Ni česa dodati. To se imenuje slovenski avtohtoni stalinizem.
Frančiška Buttolo, Ljubljana
