Ni mi znano, kje se vzel je poba,
da ni naše gore list, je jasno,
se o tem ne govori prav glasno,
češ da takšna je beseda groba.
Dohtar Šari, rekli so sosedje,
v ambulanti nov bil v naši vasi,
to bili so čisto špasni časi,
a poglejmo malce zaporedje.
Najprej ženske doktor je ozmerjal,
tole rekel je največkrat Šari:
“Babe, glejte, kaj mate v omari,
dec bi dons pošteno rad večerjal.”
Petek vsak imel je ambulanto,
prakticiral fant je veterino,
gagal je, ko zdravil je živino,
spuščal nadnjo vedno znova kvanto.
Tale šel bo, vam povem, do vrha,
rekla je soseda pomenljivo,
zdelo se nam vsem je zajedljivo,
bil občutek je kot mačku prha.
Pa se doktor Šari res je vzpenjal,
kar naenkrat bi postal primarij,
specialist naj bil bi doktor Šari,
se napihoval je in napenjal.
Za primarija je bil postavljen,
ravno ko izbruh epidemije
je pokazal, da vse skupaj gnije,
da bolezni je preizpostavljen.
V karanteno z njim, so rekli spodaj,
v podpritličju, kjer se vse odloča,
kjer podzemna brozga se izloča,
bil je spravljen stran dovolj še zgodaj.
Pravzaprav bilo je že prepozno,
a se rešil fant je v karanteno,
si prihranil neprijetno sceno,
da odletel ni nadvse pompozno.
Ni mi znano, kje se vzel je poba,
vem pa, kje pristane, prav natanko,
doktor Šari si je spletel zanko,
zgodba bo na koncu grda, groba.
