Tu podpisane lepo prosile
rade vodstvo šole bi prihodnje,
vemo, prošnje niso te prezgodnje,
bomo vse pred vodjo pokleknile.
Prosimo ravnatelja Goloba,
ki sicér doslej še ni izvoljen,
a gotovo silno blagovoljen,
našega da se usmili poba.
Pobov dveh in pa punc dveh takisto,
ki jih izključitev zdaj vse čaka,
mama zanje se podpiše vsaka,
vse bomo brž podpisale isto.
Tukaj naša je utemeljitev,
prošnjo smo pretehtale natanko,
se zavedamo, premnog je manko,
a na mestu vsaka bo trditev.
Marči, veste, je doma s kmetije,
saj ne vemo, kje smo ga staknili,
zanj posebej bomo vas prosili,
fant brez šole kakor les nam zgnije.
Luki mesečnik je, je snohodec,
nič ne gre zares mu dobro v glavo,
upali smo, da gre v šolo pravo,
tam da pravšnji bo dobil povodec.
Lenča resda rada koketira,
blizu ji je dobrih fantov družba,
brez angleščine bo njena služba,
ker enice venomer pobira.
Ne bi se angleščine učila,
veste, za šiviljo šla bi rada,
to edina je za mamo nada,
da ne bo se punca izgubila.
Tanča pa, saj veste, iz družine
boljše je, zato ji jaz kot mati
hočem vedno vse najboljše dati,
pa saj vem, ne zmore žal širine.
Prosimo, da bližnja izključitev
se še enkrat dobro res premisli,
naših so otrok obrazi kisli,
vi, Golob ravnatelj, ste rešitev.
Vam povsem zdaj bodo se predali,
da težko iz njih bo kaj, vsi vemo,
toda mame upati le smemo,
da bi vsaj poslanci kdaj postali.
