V pozna leta sosed moj že leze,
pa takole je sinoči pravil,
ko sem na dvorišču ga pozdravil,
takšne mi je bil razgrnil teze.
Štirideset let da se počuti
mlajšega, tako mi je povedal,
ne da bi se v ogledalo gledal,
da je mlad, na drug način občuti.
Vse kot v časih je neuvrščenih,
črni vsepovsod so spet številni,
vsak dan več in vedno bolj mobilni
in poplava dvakratno pečenih.
Ko poda se sosed v trgovino,
bratstvo in enotnost ga pozdravi,
prodajalec po južnjaško pravi,
da slovensko spada v zgodovino.
O voznikih mestnega prometa
raje, sosed pravi, kar molčimo,
komaj kje katerega dobimo,
ki slovensko malce vsaj opleta.
Najbolj sosed moj se mlad počuti,
ko nebo se zvezdnato prikaže,
same rdeče, koledar ne laže,
v sedemdesetih smo, jasno sluti.
Ko ozre na prvo se planino,
ga napis iz štirih črk pozdravlja,
tistega tam s kamni se naslavlja,
ki naj bi odrešil domovino.
Velik bil strateg je, vojskovodja,
to o njem razširja spet mladina,
in da to je prava zgodovina:
vse ustvari šlosar brez orodja.
Le še nekaj sosed moj pogreša,
kar da še izstopa iz okvirjev,
ni olivno-sivih oficirjev,
vojska s civilisti se ne meša.
Tudi to da pride še na vrsto,
sosed moj priletni mi je rekel,
in pa da stvarem bo sam utekel
k sreči, saj je že naročil krsto.
Ne pogreša, pravi, več mladosti,
dosti se je do sedaj nagledal,
zdaj pred koncem pa se je zavedal,
da mladost je partnerka norosti.
