9.5 C
Ljubljana
nedelja, 11 aprila, 2021

Modernizem in prehod v moderno dobo

Našo (moderno) med drugim označuje tudi materializem. Ni težko videti, zakaj: to dobo je ustvarila materialistična znanost, ki je dala tudi tehniko, tehnika pa vodi v potrošniški materializem. Ta proces razvoja civilizacije Zahoda v tej smeri se začne z renesanso (16. stol.), ko se ni zgodila le znanstvena revolucija, takrat se človek začne obračati k zunanjemu, torej materialnemu, in k uživanju na tem svetu, gre torej tudi za nek nov odnos do življenja, v primerjavi s srednjim vekom, ki je bil bolj ponotranjen in usmerjen v onostranstvo.

Takrat človek tudi sebe postavi na neko drugo mesto v svetu, srednjeveški teocentrizem postopno zamenjata humanizem in antropocentrizem, nedvomno je vzrok temu tudi v grški filozofiji in kulturi, renesansa se zgleduje pri antiki. Vsekakor je novi vek, ko je začel graditi kulturo na teh postavkah, vzpostavil silnice, ki povzročajo sekularizacijo, ki človeka (množice) vlečejo v smer tostranstva, pozunanjenosti, uživaštva (hedonizma), skratka, materializma. In prepričan sem, da tiči vzrok za pojav takšnih ideologij kot je marksizem, in vzroki za pojav komunizma, za revolucije itd. tudi v teh znanjih in filozofijah, ki jih je prinesel novi vek.

O telesu in duši

Novi vek je prinesel tudi telesno koncepcijo življenja: človek je telo in telo je (ves) človek. Vendar, ali je to vsa resnica o človeku? Srednji vek je videl v človeku tudi duha, dušo: človek je duh v telesu oz. duh, ki ima telo, renesančna umetnost, ki postavi v središče človeka in ki se zgleduje pri grški umetnosti, pa se osredotoči na figuro, na telo, celo na golo figuro, in začne znanstveno (izkustveno) preučevati telo (ga secirati), kar je bilo v srednjem veku (od Cerkve) prepovedano. Od tedaj dalje je šel razvoj predvsem v smeri vedno natančnejšega preučevanja človeškega telesa, predvsem v medicinske namene. In biologija (medicina) tu duše ni našla, človek Zahoda vedno manj verjame vanjo, nekateri jo zavestno zanikajo. Kriv je tudi racionalizem naše dobe: ne gre verjeti v nič, česar s svojo metodo (merjenje) ni dokazala racionalistična znanost (fizika, kemija, biologija), in zato tudi ne v dušo. Racionalizem je prinesel tudi neko podobo sveta in človeka, in tako tudi človeka kot bitje brez duše. Z duševnostjo, a brez duhovne (ne-materialne, nesmrtne duše). Vendar, če v telesu ni duše, je človek obsojen na zgolj materialni svet, in smrt je konec vsega.

Presežnost človeka

Ena od lastnosti človeškega bitja je tudi presežnost: človek je po svojih željah in hrepenenjih naravnan na neskončnost, človek je (po telesu) končno (omejeno in minljivo) bitje, a po duhu neskončno bitje, ker po duhu ne pripada temu (materialnemu), ampak duhovnemu svetu, v katerem so stvari ne-omejene, brezmejne – zato je po svojih hrepenenjih naravnan na neskončnost, gre za nenehno rastoče, vedno večje želje njegovega srca. Logično pa je, da ima človek, če ni samo telo, ampak tudi duh, tudi določene lastnosti, sposobnosti in potrebe, ki niso lastnosti in potrebe telesa, ampak duše.

Ob tem pa se takoj pojavi neko vprašanje: čemu naj človek, postavljen v nek čas in prostor, v življenju da prednost: ali potrebam telesa ali potrebam duše? Kaj naj postavi na prvo mesto?

Najpomembnejše spoznanje Marxove filozofske misli je, kot je govoril Engels na njegovem grobu, v naslednjem: »Človek mora najprej jesti, piti, se oblačiti…« Marx je torej materialist, na prvo mesto postavlja telesne potrebe. Kristus (Bog!) pa naroča drugače: »Najprej iščite nebeško kraljestvo…«. Naj najprej iščemo Boga, torej tisto, kar potrebuje duša. Še več: on obljublja, da nam bo v tem primeru tudi vse za telo »navrženo«.

V očeh Boga torej materializem ni prava pot, materialne dobrine ne smejo biti temelj našega življenja.

Tu sem navajal evangelij, se pravi Razodetje, in te besede bodo mnogim težko razumljive, težko sprejemljive, morda celo nore. Vendar: vse materialne stvari so vedno, nujno omejene in nepopolne, zato človekov duh v njih ne more najti trajne potešitve, ta je možna le v duhovnem svetu. Duh, duša, duhovni svet: kako bom dokazal obstoj teh stvari, bodo vprašali mnogi racionalisti.

Razodeta znanost

Racionalizem kot kuga naše dobe priznava samo tisto, kar je »dokazano« s strani racionalističnih znanosti, z njihovo metodo (eksperiment, merjenje), a te znanosti so materialistične , zato je racionalizem materializem na miselni ravni. Vendar, ali ni iracionalno priznavati samo tisto, kar je »dokazano« le z eno spoznavno metodo? Racionalizem je enostranski in zato zmoten. Vodi v zanikanje vsega metafizičnega, zameji se v materialni svet.

Obstaja pa lahko tudi neka bistveno drugačna znanost, in tudi mora biti takšna, ker je Duh nekaj bistveno drugačnega kot materija. Duha, dušo, Boga (Metafizično) je mogoče spoznavati le po poti vere, se pravi s pomočjo razodetih resnic o tem.

Jezus v evangeliju naroča, da v življenju moramo dati potrebam duše prednost pred telesnimi potrebami. Duša je v očeh Boga veliko pomembnejša kot telo človeka, a tudi ljudem bi postala važnejša, če bi verjeli v neko versko resnico, da namreč duh, ki je v telesu, to telo oživlja, telo brez duše ne more živeti, duša brez telesa lahko. Iz Razodetja lahko razberemo še razne resnice o duši, npr. o njenih čutilih, strukturi…, a to pisanje ni, ne more biti metafizični traktat o duši, bi bilo predolgo. Iz razodetih resnic izhaja tudi, da ima duša izvor v Bogu, od tod pa izhaja vzrok presežne narave človeka: njegova hrepenenja rastejo v neskončnost, ker duša hrepeni po svojem Izvoru, v katerem so stvari bogatejše, lepše, popolnejše, neizmerno bolj kot v materialnem svetu.

Duša potrebuje Boga, in če Jezus naroča, naj najprej iščemo Boga, pomeni, da človek to potrebuje bolj kot materialne dobrine (stvari za telo). Logično je potem, da Jezus tudi pove, kako, kje, na kakšen način naj ga iščemo. Iščemo ga tako, da iščemo njegovo voljo, da skušamo prepoznati njegove želje. Volja, želje: kaj on želi, da naredimo zanj, kje in kako naj mu služimo. Iščemo ga tako, da iščemo njegovo voljo, da skušamo prepoznati njegove želje. Voljo, želje: kaj on želi, da naredimo zanj, kje in kako naj mu služimo. V nebeško kraljestvo vstopa, kdor spolni božjo voljo. Bogu služimo v hoji za njim, v hoji za Besedo, zato je logično, da je v evangeliju veliko govora ravno o hoji za Kristusom.

Hoja: gre torej za neko pot, in življenje slehernega je res hoja, potovanje, iz preteklosti skozi sedanjost proti prihodnosti, na tej poti Kristus hodi pred človekom tako, da gre v njegovo prihodnost. Pot: je nujno iz dogodkov človekovega življenja, in Jezus je tudi Pot – ker človeku kaže pot, kaže tako, da mu kaže dogodke njegovega življenja, ker hodi pred njim, mu kaže prihodnje dogodke njegovega življenja, natančneje: svoje načrte zanje. In te mu razodeva preko svojih besed in svojih znamenj, vse to mu daje po Duhu. Vendar, vse to od človeka zahteva tudi odpoved samemu sebi in sprejemanje križa.

V teh nekaj stavkih sem navrgel nekaj resnic o hoji za Kristusom, več ne morem, ne morem analizirati detajlov, da bi bil razumljivejši – bi bil spet predolg. To sem napisal predvsem zato, da bi nakazal, kako silnice moderne dobe, zaradi nekih znanj, zaradi nekega načina mišljenja in načina življenja, delujejo v smereh, nasprotnih tistemu, kar od človeka zahteva delovanje »za blagor njegove duše«, za doseganje nekega vzvišenega cilja: Boga. Takšen je tok sodobnega sveta: uničuje duše, vodi v duhovno smrt. Naša doba namreč zaradi racionalizma zavrača, kar prihaja od Duha, je do vsega tega ravnodušna, in zaradi svojega materializma (materialna vezanost, uživaštvo), zaradi služenja mamonu (denarju, zemeljskemu bogastvu), je daleč od odpovedi, in pred križem beži. Takšen svet sta v nekaj stoletjih dali znanost in tehnika, ki sta moderno dobo ustvarili, in na tem danes gradi ta, novoveška »civilizacija«

Konec moderne

Moderna doba je mrtva. Mrtva, ker je mrtva neka znanost, ki je to dobo ustvarila, ta je mrtva zato, ker je izčrpana njena spoznavna metoda. A ta doba je mrtva tudi zato, ker je nek razvoj (znanstveno- tehnični) izvršil številne negativne učinke ne le na naravo, ampak tudi na družbo, in zato ta (novoveška) civilizacija zahaja v krize in brezizhodnosti (slepe ulice) na vseh področjih življenja.

Moderna doba je vsekakor v krizi, in mnogi ugotavljajo, da je na svetu postalo »vse narobe«. Kaj je danes v krizi? Vse: ekonomija, politika, šola, družina…, vse te krize so med sabo povezane, soodvisne, in imajo neke skupne imenovalce, neke temeljne skupne vzroke, npr. moralno krizo. Le-to nujno spremlja tudi huda duhovna kriza, njena posledica je velika odtujenost ljudi. Danes se veliko govori o krizi okolja, o onesnaženi in iz ravnovesja vrženi naravi, a umazanija je tudi v dušah ljudi in iz ravnovesja je vržena tudi družba. Vzrok vsemu temu vidim tudi v enostranosti te civilizacije: le-ta se že dolgo razvija predvsem v smeri razvoja znanosti in tehnike. Ta razvoj bi zahteval tudi vzporedni dvig etične zavesti, a je nasprotno etične vrednote močno degradiral in razkrojil. Srednjeveška kultura je bila z vidika etike in duhovnosti naprednejša. Človek pa zaradi nekega razvoja ni le pridobil, zaradi njega je tudi ogromno izgubil. Kako skočiti iz tega vlaka, ki drvi proti nekemu prepadu, kako sestopiti iz tega sistema, ki bo vse te krize samo še stopnjeval?

Ugotovili smo že, da sistemi, na katerih funkcionira moderna civilizacija, njihove silnice, vlečejo človeka stran od tistega, kar je dobro za njegovo dušo. Šolski sistem: je obvezen, in v njem se množice (milijoni, milijarde) mladih (kar jih miselno pogoji za vse življenje!) učijo empiričnih (racionalističnih, materialističnih) znanosti, in vse to znanje se bojuje proti razodetim resnicam (verskemu znanju), ki so pomembne za dušo. Ekonomski sistem: svobodno tržno gospodarstvo z uporabo tehnike v njem, ustvarja potrošniško družbo, torej družbo uživaštva, materializma, velike materialne vezanosti in služ

enja denarju – kar vse je spet v nasprotju z vsem tistim, kar od človeka zahteva hoja za Kristusom. Se pravi, duh racionalizma in materializma, v katera so človeštvo zapeljala znanja in instituti te dobe, so ljudi pripeljali v masovni ateizem, silnice moderne dobe vodijo v duhovno smrt. Zahodna kultura je gradila na treh stebrih: na grštvu, krščanstvu in razsvetljenstvu. Modernizem pa je »krščanski nosilni steber« dodobra razmajal, da ne rečem porušil, posledica je, da sta danes človek in družba vržena iz ravnovesja, živimo sredi kaosa. Tako je moderna zašla ne le v okoljsko, ampak tudi v družbeno krizo, in če bomo nadaljevali po tej poti, se bo ta kriznost samo še stopnjevala, začele se bodo pojavljati katastrofe (pravzaprav se že pojavljajo), ta civilizacija bo vedno teže funkcionirala, prehod v novo dobo (izgradnja drugačne oblike civilizacije) – to bo postalo nujno!

Vendar, ni videti alternative temu, kar je dala moderna, kar so pravzaprav njeni največji dosežki: znanosti, tehniki, demokraciji in tržnemu gospodarstvu. Do danes še nihče ni našel nič boljšega.

Prehod v novo dobo

Če pravimo, da je neko novo obliko civilizacije nujno potrebno začeti graditi, se seveda pojavi vprašanje, na kakšnih principih in znanjih naj le-to gradimo. Kot že rečeno, pa ni videti prave alternative dosežkom moderne: znanosti, tehniki in njuni uporabi znotraj demokracije in tržnega gospodarstva. Ugotovili smo tudi, da silnice vsega tega vlečejo v smeri duhovnega in moralnega propadanja in v duhovno smrt. In tudi zaradi tega je sistem, ki danes vlada na svetu (kapitalizem) postal sistem, ki uničuje naravo in ki je ustvaril velikanske neenakosti na planetu.

Vendar, iz tega sistema je mogoče izstopiti, in bo tudi treba izstopiti, in ni potrebno, da bi izpeljali nenaden družbeni prevrat (revolucijo) in nasilno vzpostavili nov sistem, to se je v zgodovini že večkrat pokazalo za neuspešno, celo pogubno. Iz obstoječega sistema je mogoče izstopiti tako, da se jasno zavemo njegovih pogubnih silnic (za dušo) in se proti njim zavestno borimo, plavamo proti toku sodobnega sveta. Lahko delujemo znotraj tržnega sistema ne da bi podlegali pohlepu, uživaštvu, služenju mamonu (zemeljskemu bogastvu in denarju), se pravi: da se zavestno upiramo materializmu. Odločilno bo to, kar se dogaja na področju človekove notranjosti, se pravi njegove duše. Da, zrelejši človek zrelejše civilizacije se bo jasno zavedal svoje resnične narave, da namreč ni samo telo, ampak tudi duh, in da zato mora delati ne le za telo, ampak tudi za dušo, pravzaprav najprej in predvsem za dušo.

A ne gre samo za to. Ker je človek duh (ki ima tudi svoja, višja čutila), človek lahko spoznava stvari ne le s telesnimi, ampak tudi duhovnimi (ne- materialnimi) čutili, pravzaprav obstajajo stvari, ki jih drugače tudi ni mogoče spoznavati, to so stvari, ki prihajajo od Duha, in do česar je ta doba ravnodušna – ta doba je odpravila vso metafiziko in človeka povsem sekularizirala. To je tudi naloga prihajajoče nove dobe: obnoviti tisto, kar je moderna porušila.

Na ta način, s tem načinom spoznavanja stvari (s pomočjo duše in Duha) bo mogoče preseči neko zmoto, v kateri živi moderni človek, ki je še v veliki meri ujetnik razsvetljenske paradigme. Po njej je luč Razuma sposobna razsvetliti temo sveta, se pravi, z odpiranjem pameti je mogoče spoznati resnico o dogajanju sveta, Razum razsvetli to temo ravno s tem, s to resnico. Iz tega pa izhaja še ena zmota te dobe, da se je namreč človek sposoben (s svojo pametjo) pri delovanju na odru sveta pravilno usmerjati, se odločati – saj pozna dogajanje sveta, poznavanje resnice o njem je pri tem odločanju namreč nekaj ključnega. Moderni človek seveda pri tem k svoji pameti dodaja tudi dosežke svojega Razuma, vse svoje racionalistične znanosti, od družboslovnih do naravoslovnih, in se potem, na osebni kot na politični ravni, skuša odločati tudi s pomočjo teh znanj, in navadno si predstavlja, da se zna odločati pravilno. Kar pa je zmota.

Narava dogajanja je namreč takšna: je nekaj mnogo preveč kompleksnega za našo omejeno pamet in naša empirična znanja. Zato smo danes na svetu zašli v neko čudno situacijo, ko so mnogi izgubili vero, a tudi vero v razum in znanost, obenem pa so se znašli v zapletenem tehničnem svetu in sredi kaosa, v katerem je nemoč razuma, kar se tiče odločanja, postala očitna. Tako so mnogi ostali v življenju brez prave opore, usmeritve, brez vsake gotovosti, brez temelja, na katerem naj bi stali. Osebno pa v tem vidim tudi priložnost za veliko revolucijo, ki bo zmožna ustvariti novo dobo in ki jo bo tudi potrebno izpeljati: naučiti se spoznavati stvari s pomočjo svoje duše in Duha. Spoznavanje stvari s pomočjo duše in Duha: na ta način presegamo ozko in nepopolno spoznavanje na način razmišljanja, ki je način filozofije, in pridemo do mnogo popolnejšega, celovitejšega spoznanja. Zato bo potrebno sprejemati, kar prihaja od Duha, med drugim tudi sanje in videnja, nočna videnja, videnja v lucidnih (jasni) sanjah – kar vse so današnja božja znamenja, kajti (edino?!) v njih lahko gledamo, VIDIMO konkretne dogodke, in kaj oni V RESNICI SO. Zato se ta revolucija lahko zgodi in dogaja edino na področju naše notranjosti, in ona med drugim zahteva (predpostavlja) nek globinski obrat: od antropocentrizma k teocentrizmu in od današnje absurdne pozunanjenosti k ponotranjenju.

Sodobni človek je v glavnem materialist: skuša najprej poskrbeti za svoje telesne (materialne) potreba, žal se večina ne ustavi pri tem, hoče tudi udobje, luksuz, več denarja… . Če sledimo Svetemu pismu, pa to ni prava pot, človek naj bi na prvo mesto v življenju postavil potrebe duše, te potrebe se zadovoljujejo ob bližanju Bogu, njemu se bližamo v hoji za njim, ki je pot služenja njemu, vršenje njegove volje. Človek naj bi torej v življenju najprej iskal to: to Voljo, kaj Bog želi od njega. Te božje želje pa človek spet lahko spoznava (edino?) v neposrednem stiku z Bogom, in spet (edino!?) preko videnj, skozi katere lahko vidi konkretne dogodke, v katerih naj bi mu služil. Zato pot hoje za Kristusom od človeka spet zahteva usmerjanje s pomočjo Duha.

Iz sistema sodobnega sveta, ki uničuje naravo in duše, je tako mogoče izstopiti, mogoče je graditi nekaj bistveno novega, tako, da se zavestno borimo proti materializmu in racionalizmu. Materializem premagujemo tako, da ne podlegamo uživaštvu in služenju mamonu, racionalizem premagujemo tako, da ne zavračamo, kar prihaja od Duha, da to sprejemamo in uporabimo za spoznavanje resnice in spoznanje neka višje Volje. In hoja za Kristusom, delovanje za dušo, zahteva od človeka ravno to dvoje. Razodeta (duhovna) znanost je tista, ki lahko ustvari novo dobo.

Franc Bešter, Zg. Besnica

Zadnje novice

Sorodne vsebine