Piše: Frančiška Buttolo
Prav neverjetno, kateri in kakšni so v sedanjem, kar zadeva glavne družbene vrednote, smrtni grehi in celo zločini v navidezno politično razklani Sloveniji, v resnici neverjetno enotno tradicionalni, prav vzorno meščanski, celo krščanski, kljub načelnemu zanikanju velikega dela prebivalstva, da veruje v Boga.
Ni se potrebno preveč poglabljati v analizo (ali celo v psihoanalizo) sedanjih najbolj kričečih odstopanj od “zdrave” družbene normalnosti, da bi ugotovili oziroma spoznali, kako še vedno prevladujejo skoraj vse meščanske in – veliko bolj kot si želijo slovenski ateisti – krščanske vrednote, pa tudi muslimanske, v Sloveniji že desetletja (do pojava tako imenovane Islamske države in terorističnih napadov islamistov v Evropi) nekaj splošno sprejetega, običajnega.
Pri vsej tako imenovani razklanosti Slovencev pa gre predvsem za dejstvo, da vidijo te, močno tradicionalne, vrednote največje slovenske politične skupine vsaka po svoje. Še zlasti pa se razlikujejo politične poti ali družbene prakse, ki naj bi Slovenijo pripeljale do ciljev, kakršne so si jih zastavile.
Najmočnejša politična skupina (med slovenskimi nasprotniki komunizma imenovana Kučanov klan ali forum) je tudi v samostojni in demokratični Sloveniji še vedno tista, ki je v sedemdesetih in osemdesetih kraljevala na samem družbenem vrhu Slovenije. Torej že pred slovensko osamosvojitvijo 1991, v komunistični Jugoslaviji. Tako kot je bil tedaj, je tudi zdaj Kučanova komunistična politična skupina povezavami z vsemi drugimi družbenimi “strukturami” (z gospodarstvom, upravo, mediji, zdravstvom, šolstvom, znanostjo, umetnostjo, Cerkvijo, športom, zunanjo politiko itn.).
Prav tako kot v Jugoslaviji je Kučanova skupina je prav tako še vedno v trdnih povezavah s svojimi številnimi navidezno nekomunističnimi podporniki in simpatizerji, v vseh, tudi najbolj protikomunističnih, političnih skupinah. Menda jih ne manja niti v samem Kučanovem klanu. Še huje, ti nekomunistični Kučanovi podporniki (desni mediji jih večinoma imenujejo kar udbovci, kar verjetno povsem ustreza bistvu njihove tajne politične dejavnosti) nemalokrat celo vodijo nekomunistične stranke, kot tudi njihova glasila, že skoraj po pravilu pa tudi druge – domnevno antikomunistične – medije. Zato ni čudno, da so odkritja finančnega in gospodarskega kriminala Kučanovega klana zelo redka, še redkeje pa sankcionirana.
Do neke mere je bil pri tem uspešen samo največji sodobni slovenski novinar Danilo Slivnik, ki pa je bil opozorilno (“primera radi”) sam bolj “sankcioniran”, kot so bili vsi krivci skupaj za njihov bolj ali manj udbovski finančni kriminal. Kot je namreč znano, novinar Danilo slivnik po svojih odkritjih in objavah “neprimernih” knjig, ni več dolgo gledal naših lepih planin in cvetočih polj. Ali, kot bi rekel Tito – “ove naše divne planine, naša cvatuća polja” (J. B. Tito; na balkonu ljubljanske univerze, 27. junija 1945, tik pred začetkom komunističnih povojnih pobojev).
Komunistična elita, zbrana okoli nekdanjega prvega komunista, nato pa tudi najvplivnejšega predsednika v samostojni Sloveniji, Milana Kučana, je zaradi njegove očetovsko trde roke (torej mafijsko kultne) večini slovenskih državljanov pravi vzor vsega, kar označuje sodobno tradicionalno, buržoazno-komunistično Slovenijo.
Takšna Slovenija pa si najbolj želi miru, spoštovanja zakonov, kvalitetnega družbenega napredka, ohranjanja protifašističnih mitov iz novejše zgodovine in solidnega standarda. Ker pa komunist Kučan skoraj ne more več javno voditi naše države, jo pač vodi ilegalno in nelegitimno. V resnici je Slovenija tako zelo lojalna Kučanu in njegovemu podzemskemu klanu, predvsem zaradi tega, ker je Kučan tudi vsem potomcem jugoslovanske komunistične elite, slovenskim in priseljenim iz drugih republik komunistične Jugoslavije, ohranil stare, prav fevdalno komunistične privilegije. Tem pa se ne bodo potomci komunistične elite v Titovi Jugoslaviji nikoli, res nikoli (kot ima navado v Državnem zboru desni opoziciji zagroziti njegova predsednica Urška Klakočar Zupančič).
Vse vrednote Kučanovega klana pa so v resnici v tolikšni meri tradicionalno meščanske, da so v skladu z večino krščanskih, zato ne preseneča veliko število kristjanov, ki so po osamosvojitvi najraje volili komunista Kučana, in bi ga tudi zdaj, ko bi le kandidiral. Vsekakor pa se NSi ne bo odrekla vstopu v sedanjo Kučanovo koalicijo, ki jo vodi dr. Robert Golob, če ta ne bo pravkar razpadla. Seveda bi se NSi vključila, toliko je le se spodobna, samo v koalicijo brez Levice. Navsezadnje pa je ta že opravila vse Kučanove partijsko-udbovske zadolžitve.
Najpomembnejša med njimi je bila razstrelitev domnevno Janševega Muzeja slovenske osamosvojitve, da bo končno, jugonostalgični, vsekakor pa še vedno slovenski komunist, Kučan le mogel – predvsem sam sebi – postaviti svoj toliko zeleni “spomenikec” slovenski osamosvojitvi. (Seveda brez nepredvidljive, skoraj nore, a prav tako Kučanove, proti osamosvojitvene komunistične Levice v Golobovi vladi).
In kmalu bo postavil, jugonostalgični komunist Kučan, svoj toliko želeni “spomenikec” sebi in slovenski osamosvojitvi – na najbolj primernem mestu, vsaj po okusu jugonostalgika Kučana in njegove privilegirane elite, namreč v najtemnejši, prav mračni senci spomenika najbolj odgovornemu Edvardu Kardelju, klavcu vseh slovenskih komunističnih klavcev. Bo ta Kučanov “spomenikec” v Kardeljevi senci – pred slovenskim parlamentom – blagoslovil tudi komunistom lojalni vrh slovenske Cerkve? Verjetno ga bo. Komunistično meščansko udbovstvo namreč nima meja.
Takšno, kriminalno politično stanje pa omogoča tudi druga največja komunistična – intelektualna – skupina v Sloveniji. Ta se najmočneje opira na slovensko vrednotno tradicijo, so pa predvsem in samo elegantni in kultivirani kritiki prve in največje, Kučanove privilegirane skupine, ki bi radi v večjem številu vstopali v veliko dvorano SAZU.
Čeprav ostajajo samo dobronamerni žlahtno kritiki, nikakor pa janšistični nasprotniki partije, za svojo lojalnost komunistom niso bili pravični nagrajeni. Nazorsko jih je mogoče označiti kot naslednike tako imenovane – domnevno plačane – opozicije v osemdesetih, ki se je zbirala okoli Nove revije, Problemov, “liberalnejših” vodstev skoraj vseh humanističnih in družbenih fakultet in inštitutov, zlasti pa na FDV, FF in na nekaterih akademijah, na primer na igralski (AGRFT).
Skratka, če smo natančnejši, ti do komunistov kritični slovenski borci za ohranjanje slovenske tradicionalne meščanske družbe, kot kaže njihovo delovanje, so se pojavili kot do komunistov kritični najvišji starejši Kučanovi sodelavci, ki pa so mu ostali do konca zvesti (na primer dr. France Bučar in zakonca Hribar). Do neke mere je mogoče v to skupino uvrstiti celo dr. Jožeta Pučnika, veliko žrtev slovenskih komunistov, ki pa je strogo poudarjal nesprejemljivost “revanšizma” (tudi lustracije) in zahteval izključno korektno pravno rešitev na področju sprave, kot da ne bi bil poznal komunističnega sistema in njegovega delov anja v Sloveniji. Seveda mu prizadevanja v komisiji za pravno pravično kaznovanje krivcev za množične komunistične poboje na slovenskih tleh v ni moglo uspeti. Ker so se domnevni krivci za medvojne in povojne komunistične zločine spretno izognili celo vsakršnemu sumu, kaj šele polnomočni obsodbi zaradi svoje krivde.
Poleg starejših, do Kučanove tako rekoč uradne partije kritičnih tovarišev, so se pojavili tudi mladi, njihovi otroci, ki so na državne stroške študirali na Zahodu. Tam so se navzeli predvsem zahodne levičarsko meščanske svobode, saj so bile, na primer ameriške univerze, zlasti najuglednejše, prava središča zahodnega radikalnega levičarstva. Podobne so jim bile tudi francoske univerze. Vse to se danes jasno kaže v “posebnih” Sorosovih šolah za skrajne levičarje, ki so jih obiskovali številni sedanji mlajši slovenski politiki.
Ti, najmlajši, kritiki slovenskega, zanje preveč staroverskega, komunizma so bili po eni strani radikalnejši levičarji celo od Kučana samega (na primer dr. Rastko Močnik, iz središča smetane ljubljanskega najžlahtnejšega meščanstva, ki se mu v bistvu ni nikoli odrekel). Po drugi strani pa še večji malomeščani od kateregakoli slovenskega partijskega vrha, saj najmlajša komunistična elita, podobno kot otroci zahodnih milijonarjev, zelo strogo pazi na to, s kom se druži. Če se kdaj zgodi, da pridejo v stik z nižjimi sloji, na primer s prostitutkami, jih ob določenih priložnostih, ko se z njimi srečajo v ugledni družbi, preprosto ignorirajo. in gorje tisti dami s ceste, ki bi prevec glasno pozdravila svojega starega prijatelja na kaki zabavi visoke komunistične mlade elite.
Vsa ta – kakorkoli gledamo nanjo – do vladajočih komunistov “kritična” slovenska partijska elita pa se ni nikoli strinjala s popolnim zanikanjem ohranjanja komunističnega bistva pri vladanju slovenski družbi, niti v osemdesetih niti po osamosvojitvi, ko s to svojo zahtevo temeljno krši slovensko ustavo. Ko jo v temelji ruši. Da pa je vse skupaj še bolj tragično, pri tem kršenju ustave sodeluje tudi večina slovenskih volivcev.
