Mati zaloputnila je z vrati,
je dovolj postalo ji begunstva
pa ponižanj raznih, krvoskrunstva,
mogla več pri hiši ni ostati.
Si azil zdaj sama je izbrala,
zapustila dom svoj in družino,
emigrirala bi kar v tujino,
svoj odstop odločno je podala.
Se Ostržek je tedaj zacmeril:
“Dragi očka, kje je moja mati,
le zakaj se dala je odgnati,
kaj sem revček jaz se ji zameril?”
Pepe to Ostržku je povedal:
“Nisi kriv, otrok moj brez ročajev,
toliko je v tebi neznačajev,
da docela žal si odpovedal.
Ko takole ves cmerav razsajaš,
k temu, da odšla je tvoja mati,
ni mogoče drugega dodati:
kos lesa si bil in to ostajaš.”
