Slikali se bomo kot družina,
takšna po družinskem zakoniku,
ki se kaže zopet na vidiku,
smo predhodnica mu kot skupina.
Rekel sin je Milan in postavil
na sredino staro mater milo,
da se milo mami je storilo,
ko na častno mesto jo je spravil.
Hči Irena z leve jo objema,
tesen stik med njimi se poraja,
iz sredine mati srečna vzhaja,
vzor otrokoma svetál obema.
Na sredino mater, na sredino,
naj se vidi, kdo nas vse podpira,
ko ves svet okoli se podira,
mi moderno gremo se družino.
Pljuvamo po bratih nam sorodnih,
spolnost ki med mladimi jih moti,
ti slovanski bratje, ti faloti,
vir so trenj, bojazni neugodnih.
Tiste mi podpremo, ki svobodno
zagovarjajo vsevprek družino,
mater dali smo zato v sredino,
dušo nam v pogledih vseh sorodno.
Mati namreč je gradnik te družbe,
tu, otroke tistim da rojeva,
ki so do družine polni gneva,
mati del razplodovalne službe.
Mati je potrebna nadomestna,
ker za zdaj drugače ni mogoče,
fantovski če par otroka hoče,
mati mu je porodnica vestna.
Ko pa ta ovira se premaga,
mater milo zlahka se odstrani,
smo zato zdaj kot družina zbrani,
mati da sredinska nam pomaga.
Na sredini, kajpak na sredini
materi smo dali mesto pravo,
na račun njen gremo se zabavo,
cilj je naš v primeru tem edini.
