Levitanija, dežela znana,
vsa v pričakovanju je ukaza,
vse do končne zmage, kar ni fraza,
bo pod vodstvom vodje zapeljana.
Notranji sovražnik se je dvignil,
treba ga potolči je v celoti,
Levitanci v lastni zdaj slepoti
čakajo, da vodja jim bo mignil.
Mignil, jih poslal na barikade
kakor Volkssturm tiste dni v Berlinu,
ko povsod po bombah je in plinu
razsmrdelo se, poslal bo mlade.
Mlade in pa stare v boj dokončni,
naj se vidi levitansko silo,
ki pod vodjem seka vse nemilo,
Levitanci strumni so, pokončni.
Najprej spravijo se nad starejše,
upokojencev bi štab razbili,
izdajalcev svet podrli gnili,
v center šli potem kar najhitrejše.
V center se moderni napotijo,
kjer še več je gnilih izdajalcev,
kapitala desnih izvajalcev,
najbolj ti na poti jim stojijo.
Levitanci čakajo ukaze,
ki iz bunkerja deli jih vodja,
izdeluje stara spet orodja,
nove serijsko kroji obraze.
Kajti če se novi ne pojavi,
Levitance bo hudič odnesel
in ne bo jim tokrat prizanesel,
z vodjem v boj podajo se krvavi.
To je sanjal njihov vodja mali,
levitanskih sil usmerjevalec,
a hudič je dvignil že kazalec,
v znak, ne boste dolgo se igrali.
