Danes je nedelja, zjutraj vstanem,
in pogledam, kaj se kaj dogaja,
ko že dih, začutim, mi zastaja,
preden dobro si oči pomanem.
Pravljica o palčku, zraven slika,
siv pritlehnež, tisti dobri palček
spet je na sporedu, tokrat malček
manj v ospredju kot njegova klika.
Le o čem današnja je vsebina
pravljice o palčku malem sivem,
prav nedolžnem, nikdar za nič krivem,
ki obdaja večna ga sivina?
Palček da imel je izpostavo,
bančne palčke, v kriminal ujete,
na mamilih svoje dni prijete,
reševalo jih je krivo pravo.
Pravljico z zamudo zdaj izvemo,
je minilo več že desetletij,
drugih vmes bilo pač ni prijetij,
svojo zgolj vozili so adremo.
Vse kot pravljica na drugem svetu,
vse oddaljeno je in skrivnostno,
ne mladostno, ampak zgolj starostno,
kot bilo na drugem bi planetu.
Palčki da so kradli, goljufali,
se izvlekli, konec bil je srečen
in pritlehni palček kajpak večen,
vse, kar mogli so, pa so pobrali.
Res se vprašaš, kdaj se bo končalo,
tole pravljičarstvo za odrasle,
mar šele, ko muhe bodo pasle
se na tem, kar sploh bo še ostalo?
