»Sam priznal bom Palestino,
pa naj stane me, kar hoče,
zdaj je še železo vroče,
zdaj ustvarjam zapuščino.«
Rekel je obritoglavec
čisto steklega pogleda,
lica so bila mu bleda,
je brez las in ne rjavec.
»Sam bom sklical nujno sejo,
pa naj stane me, kar hoče,
zgolj za posle gre tekoče,
pa četudi me zaprejo.
Novi Arafat postanem,
sam zarišem si državo,
to je pač naravno pravo,
popadljivec sem in planem.«
Žugal besno je z levico,
skliceval se na zakone,
kot mornar, ko ladja tone,
stokal milo nad krivico.
Niso vzeli ga preresno,
naj po pesku zadnjič riše,
saj slabo se fantu piše,
zdaj sledi obdobje vmesno.
Vmesno, ko se bo kot ptiček
ves brezdelen sam potikal,
meje bo držav premikal
le po pesku še fantiček.
