Figa-mož k zdravniku se odpravi,
ta pozorno celega pregleda,
vpraša ga, če tega se zaveda,
da težko se kdaj še sploh pozdravi.
Je bolezen že napredovala,
Figa-možu treba pomagati
vendar bo, oskrbo vso mu dati,
sicer bo pogubna zanj postala.
A zavrne Figa-mož zdravnika,
figo mu pokaže in zabrusi:
»Naj bolezen ta samo poskusi,
pa pokažem ji, kar se ji šika.«
Figa dalje nebuloze širi,
vsa bolnišnica lahko zdaj sliši
glas podoben glasu bele miši,
kot da se v deliriju šopiri.
Ko vznemiri bolne, z njimi zdrave,
slednjič nekaj treba bo storiti,
sklene ga konzilij ukrotiti,
ko ne najde terapije prave.
Figa-moža dohtar s tem odpravi,
da podpiše končno potrdilo,
prime da nobeno več zdravilo,
ki kdaj k pameti človeka spravi.
