Ostržek, tisti znan po dolgem nosu,
se oni dan odstopa je domislil,
scenarij naj natanko bi premislil,
da v enem rešil bi se zopet kosu.
Takole je Ostržek kalkuliral,
če zdaj se delam, da zapuščam sceno,
odnesem jo po sreči, prav ceneno,
se bom pa na zaveznike opiral.
Na slavi rad Ostržek bi počival,
na lovorikah novih bi obrazov
izmislil kup si trapastih izrazov,
da medijsko pozornost bi užival.
Prijatelja zasnubi počivalčka,
da skupaj bi počivala zdaj v dvoje
in sklepala zavezništvo kje v troje,
nemara konja vzela bi rjavčka.
Tako Ostržek dalje bi postopal,
potrebna bi bila le še šivilja,
pa bi prišel z zavezniki do cilja,
z lisjakom in pa mačkom bi nastopal.
Domislica bila ta žal je prazna,
prijatelji zanj niso se zmenili,
so vsak po svoje z drugim se dobili,
vsa scena s tem izpadla je porazna.
Mu pivec tokrat s pivom ni nazdravil,
prijatelj počivalček sam počiva,
samo šivilja še brez igle šiva,
vse možnosti Ostržek je zapravil.
Spet nos polenu je obilno zrasel,
zapušča ga prijatelj počivalček,
Ostržku je, kot da bi pel mu navček,
saj zopet kot osliček se bo pasel.
