Gremo zdaj se novo strategijo,
v igri so izrazi kot rošada
pa umik, premikanje, parada,
vse seveda z jasno vsem vizijo.
Ne umik, rošade le začasne,
da izvaja, Zarjan prepričuje,
tipa in teren še preiskuje,
za poteze, pravi, gre počasne.
In zategadelj tako preudarne,
vojska namreč resna je zadeva,
celo noč razmišlja, vse do dneva,
vojsko na teren ali v kasarne.
Vso noč premišljuje in študira,
kje, kako, katere divizije,
s čim glavnino naj na bokih krije,
kaj lahko medtem evakuira.
Proti jutru, ko že dan napoči,
Zarjan zatopljen v to strategijo
končno le potegne ven partijo,
za premik vojaštva se odloči.
Ena mu rešitev zgolj ostaja,
ko si položaje ogleduje,
Zarjan tuhta in tako modruje:
prav vseh šest potegnem s položaja.
To je jasna, prava strategija,
to modrost mi strogo narekuje,
Zarjan, naš strateg tako modruje,
drugo da bilo bi polomija.
Ko premakne ravno vse junake,
isti hip predrami se in strese,
mama šolsko torbo mu prinese,
spravi v kot mu plastične vojake.
