Imitator kronanih veljakov
in še drugih spet se ni odrezal,
najbrž dušo si potem privezal,
ko spoznal je, manjka da vijakov.
Manjka da vijakov mu na stroju
in kolesc, ki zložno bi drsela,
da ga zapustila je docela
milost, znašel sam se je na loju.
Je drselo, se je opotekal,
ko prav resno so ga povprašali,
kaj počenja tu pajac zdaj mali,
on novinarjem ni oporekal.
Je po loju vidno mu drselo,
oni vanj so vrtali z vso silo,
se gledalcu milo bi storilo,
ko neumno ne bi vsem se zdelo.
Vloge prej mu niso napisali,
ni bilo vprašanj vnaprej mu danih,
nič gledalcev strastno mu predanih,
komik zdaj docela se razgali.
Najnovejšo imitator vlogo
odigral je kot naturščik končno,
je bilo viharno, prav nič sončno,
videti ozračje res ubogo.
Imitiral rad bi bil igralca,
kakor klovn bi bentil čez ženske,
pa okoliščine so peklenske
pokazale Marjančka jecljavca.
