Včeraj so se pokazale slike,
lutkovno bilo je gledališče,
čudno nekam vendar prizorišče,
lutka ena čisto brez oblike.
Marioneta, ki nastopa rada,
kot da bi bila brez roke leve,
človek bi usmilil se te reve,
ki nastopov s tem več ne obvlada.
In tako namesto da nastopa,
marioneta reva vidno šepa,
zraven še deluje gluha, slepa,
od predstave vedno bolj odstopa.
Vrvica se ji je ena snela,
je zastokala, da odtegnila
se ji je levica, zapustila
marioneto, da je obvisela.
Izvisela pravzaprav se reče,
vrvice ni več, ni več levice,
ni predstave več za tete, strice,
marioneto stvar ta silno peče.
Odtegnitev, strganje levice
da je celemu polomu krivo,
marioneta stoka, ker da v živo
doletele zdaj so jo krivice.
Ni da človek z njo bi sekiral,
saj če je levico izgubila,
novo naj bi kmalu pridobila,
striček naj bi ji jo namontiral.
Na remont zdaj marioneta čaka,
novo rokico in nov obrazek,
vse seveda bo še večji zmazek,
a zadosti dobro za levaka.
Za levaka, ki sam ne dviguje
ne levice ne desnice, glave,
vsakič da krohot popade krave,
ko se marioneta povišuje.
Vrvic sto, da malce bi obstala,
pa ne gre, saj lutka je lesena,
za to gledališče prirejena,
kjer na podnu končno bo ležala.
