Svetopisemska ni tale zgodba,
apokrifna je, takoj povejmo,
za resnično res je ne imejmo,
je kot neoverjena pogodba.
Je nad mestom Fafa tam na vzhodu
angel letal, gledal ljudstvo kužno,
ki navzgor v nebo je zrlo tužno,
gor k nebeškemu zazrto svodu.
Videli ga niso, neopažen
je nad Fafo angel se premikal,
krila snemal, jih nazaj natikal,
gledal v svet pod sabo iznakažen.
V skromnosti zaklical je Fafancem:
»Nočem z vami se Boga igrati,
nimam kaj, ljudje vam božji, dati,«
in izginil brž za prvim klancem.
Zdaj zazdi ljudem se po nižavah,
da bilo je nekaj pod oblaki,
nepomembno, so prividi taki,
človek zre pač vedno po višavah.
Nekaj se podobnega zgodilo
že pred meseci je, so dejali,
ja nad Fafo angelček nek mali
drugič zdaj izpustil že krmilo.
Skromen angel je, mu moč popušča,
da ne bo igral Boga, je rekel,
s scene kakor prejšnjič spet utekel,
angel v božje roke vse prepušča.
