Studijske luči bile uprte
v žabo so, ki vneto je regljala,
ji Štefana je besedo dala,
žaba je skakljala preko črte.
Drla se je žaba na vse kriplje,
pri Štefani, tam pri Marcelini,
kjer te vrste se živalstvo slini,
vpila je, da ves sistem ji škriplje.
Žaboderstvo da je v krizi silni,
ni zdravnika, ki bi mu pomagal,
ves sistem da kmalu bo omagal,
vse bilo mehurček zgolj je milni.
Ve se, da odrla ta bi žaba
dohtarje vsevprek samo najraje,
institucialne so ji kraje
pravi smoter, vse je drugo vaba.
Kimala zgolj žabi je Štefana,
ko je ta iz žilnih pet regljala,
se zavedla je celo budala,
da je scena bedno zaigrana.
Kje za žabo je ustrezno mesto,
dohtar gledajoč spoznal je v hipu,
dobro ve, da srčnemu utripu
konec bo, ko prečkala bo cesto.
