Se razglašal je za džihadista,
pred mladino starček se junačil,
svet da bo po svoje predrugačil,
pomagala za odstrel bo lista.
Lovrenc ta je, ki vsevprek pošilja,
bruha, težke padajo besede,
po vsebini prazne in pa blede,
vsakokrat zgreši, ko v tarčo cilja.
Lovrenc solze kot svetnik pretaka,
češ, poglejte, s kom imam opravka,
proti sebi sam že Lovrenc stavka,
zadnjega igra možak junaka.
Le mladina Lovru še posluša,
pa še te je komajda za vzorec,
ko nastopi zopet dvorni norec,
vsak uiti čimprej stran poskuša.
Etike vsem medicinske manjka,
ni usmiljenja in ne sočutja,
Lovrenčevega nihče počutja
ne razume, meja pa je tanka.
Kdo usmilil se bo džihadista,
kdo na poti starčku bo pomagal,
ki je v lastnem džihadu omagal,
ki karikatura je že čista?
