Kriza je, promet nam vsem upada,
resno za ugled gre naše hiše,
iščemo izhode, tržne niše,
zdaj ko svet se z virusom spopada.
Ni prometa, nič več ni obiska,
hišne pomočnice nategnile
urnik bi, še marsikaj storile,
toda kaj ko hiša tanko piska.
Gre predvsem za odjemalce stalne,
ne prinašajo nam nič več k hiši,
vsi gredo se s hišo slepe miši,
do blokade je prišlo totalne.
Da na cesto morale bi v kratkem,
to pa ne, na pride nam na misel,
ne na cesto, naš obraz je kisel,
zguban, res se toži mu po gladkem.
Je takole naš direktor sklenil,
stranke bomo sami nagradili,
z javnim, hišnim naglo podkupili
tiste glavne, in pri tem ni trenil.
V dnevnik se beleži naše delo,
vsak večer nam ga mladina vknjiži
in če kjer se kak računček sfiži,
pol milijončka se doda veselo.
Da se hiše čisto ne pozabi,
zdaj smo bolj kot kdaj prej radodarne,
na jeziku karseda udarne,
že vnaprej se v hišo zopet vabi.
Saj ko virus enkrat ta ugasne,
hiša bo zagon potrebovala,
se povrne, kar zastonj je dala,
to bile dotacije so mastne.
Komu pamet se pri tem odpira?
Nauk je zgodbe torej solidarnost,
tu ne gre za čisto radodarnost,
le profesionalnost se podpira.
In če nisi razumel poante,
vedi, da zato odpre se pipo,
cipa da podpre s tem drugo cipo,
če že hotel si imeti kvante.
