Špelca šla na studijsko je sceno,
v mestni City prav na odra sredo,
vzela tablico je, nanjo s kredo
zapisala floskulo ceneno:
Simon iti mora, ker nacist je,
Simon niti ni imena vreden,
Simon fant docela je poreden,
se kot Adam prvi skriva v listje.
Je rumeno listje, v njem nacisti
s svastikami vidno so vkopani,
jopiči z rumeno popackani,
to so Simonovi teroristi.
Simon iti mora s položaja,
ker podpira vse, kar je rumeno
in v prisilni jopič omejeno,
to simbolov je strahotna kraja.«
Svastika kot zvezda je rumena,
zagotovo Jude se preganja,
Simon novi nam nacizem zganja,
Špelca kalkulira: enkrat ena.
Jo pobaram, naj o zgodovini
Simonu poskusi razložiti,
da bom vedel, kam kdo mora iti,
komu se svetlika v tej temini.
Kdo je Simon Wisenthal, pojasni
Špelca naj, ki skače v lastni koži,
divje okrog Simona ki kroži,
njeni vzkliki pa so vse bolj glasni.
Ni za Špelco zgodovine ura,
je prepozno, koža predebela
bi v trenutku cela izvisela
kakor izgubljena slepa kura.
