Viljem je napadel, Osvajalec,
vir osvajanj mu ne bo usahnil,
tokrat je močno po kozi mahnil,
vanjo je uperil svoj kazalec.
Vemo vsi za sodbo višnjegorsko,
kraj neznan, storilec in dejanje,
tolkli so po senci kozla, zanje
pravo obveljalo je zamorsko.
Tudi če ni kriv, naj se kaznuje,
kaj pa škilil je v rdeče zelje,
kam lahko pogled njegov pripelje!
Takšno pravo tamkaj gospoduje.
Ker je koza ta čas na oblasti,
Viljem za rogove jo pocuka,
naj ne dela se, samo da muka,
zmeketa naj, kdo je vajen krasti.
Kakšne plače tistih so sodnikov,
ki kozlovsko pravo jih podpira,
kdo deli nagrade, kdo pobira,
kdo največji je od sodnih bikov.
In tožnikov kajpada takisto,
Viljem tudi nanje ni pozabil,
kozo za napad je uporabil,
da prišlo se stvari bo na čisto.
Ne, ni pravljica za deco vašo
to, kar Viljem nam pripoveduje,
je v resnici namreč stokrat huje,
gre za kozo in za goro našo.
