Barbapapa, ga sploh kdo še pomni?
Trideset se let ga že pozablja,
zarjavela je, prastara sablja,
nanj spomini vse bolj bledi, skromni.
Ko se zadnjič je vrtel spektakel,
trideset ki let se imenuje,
glej ga zlomka, Barba zopet tu je,
kot bi napovedal ga orakelj.
Dan potem, orakelj je oznanil,
dan potem bo vse drugače čisto,
je ponavljal Barbapapa isto,
a sam sebe vendar ni ukanil.
S težkim je korakom prisopihal,
bil zadihan bolj kot ponavadi,
mesta ni dobil na tej paradi,
besno je pokašljeval in kihal.
Ni pripeljal Barba z limuzino
se kot svoje dni, dobil je stolček,
in razdaljo varno, da komolček
butal vanj ni, ko je goltal slino.
Niso ga pozdravljali kot zvezdo,
ni bilo njegove tam družine,
Barbiduja in podobnih, mine
vsa proslava, on pa je ob gnezdo.
Razbežali so se mu otroci,
je prišla edino Barbabela,
ki posebej je šivanko vdela,
drugi bojkotirali so froci.
Sam, osamljen, zrl Barbapapa
na rumenih zvezd je prizorišče,
puščal vtis, nekoga da tam išče,
vedno težja mu bila je sapa.
Tu ne bo nikoli več krmaril,
to je jasno, je zato opremil
z znakom rdečim se in vse pospremil
z oznanilom, da bo kolesaril.
To bilo je namreč dovoljenje
od kolesariata pridobljeno,
zaigra da vlogo zaželeno,
a se videlo je zgolj trpljenje.
