28.5 C
Ljubljana
torek, 16 julija, 2024

Kriza okolja

Piše: Franc Bešter

Tu, pri interpretaciji te krize, bom izhajal iz teze o visoko razvitih orodjih (VRO), kot tu že večkrat, to krizo, v kateri smo se znašli, je namreč povzročila ravno naša civilizacija, ki je postala predvsem kultura VRO. Sicer ta kriza ni edina, so pa vse krize večinoma povezane, soodvisne. V prejšnjih člankih sem precej pisal o duhovnem in moralnem propadu, ki sta ga povzročili moderna znanost in tehnika, okoljsko krizo ni povzročila znanost, ampak tehnika, vendar je vso tehniko v veliki meri pomagala ustvariti ravno ta (empirična) znanost.

VRO: v čem se razlikujejo od orodij prejšnjih (predmodernih) dob? Višja razvitost, večja kompleksnost in raznovrstnost, in še nekaj bistvenega: ne poganja jih več sila mišic, ampak nek drug izvor energije, zato je moral človek za njihov pogon izumiti še razne vrste strojev, motorje, generatorje ipd., ki so tudi orodja – za pretvorbo energije. In že kakšnih 200 let človek za ta pogon uporablja predvsem fosilne vire energije, in v podnebno krizo smo zašli zaradi tega, povzročajo jo VRO.

VRO v ekonomiji
Seveda jih je človek izumil (kot vsa druga orodja že prej) predvsem zato, da bi si z njimi olajšal delo, torej za zadovoljevanje svojih telesnih potreb. Proizvodnja: VRO so šele omogočila tovarne, industrijo, to pa je povzročilo tudi koncentracijo ljudi, nastanek modernih velemest, njihovo odhajanje s podeželja, prej pretežno poljedelska družba se je začela preobražati v urbano.

VRO v industriji: vse skupaj se je začelo s parnim strojem, razvoj je privedel do umetne inteligence in robotiziranih tovarn, in mislim, da se s tem ta »napredek« postopno zaključuje. Večja učinkovitost v proizvodnji, pojav masovne proizvodnje, a tudi veliko večja raznovrstnost v proizvodnji. VRO so postala sredstva produkcije, a tudi njen cilj, pojavili so se produkti in dosežki, o katerih ljudje včasih niso upali niti sanjati. Vse to nam je prineslo blaginjo, neštevilne udobnosti, in omogočilo, da danes živi na planetu toliko milijard ljudi kot jih živi.

Vendar, vse skupaj je zahtevalo svoj davek. Masovna proizvodnja pomeni tudi masovno porabo surovin in energije, in izdelki, da lahko proizvodnja teče naprej, se morajo trošiti, torej je nujna tudi masovna potrošnja, le-ta pa pušča za seboj gore odpadkov. Priznajmo si: zadnjih sto ali več let se tu obnašamo, kot da svet nima omejitev, kar se tiče surovin in energije, in kot da ga lahko tudi v nedogled neomejeno in nekaznovano onesnažujemo. Vzrok je v neomejeni, nekontrolirani uporabi VRO, če bi hoteli, da ne bi zašli v današnjo krizo, bi morali njihovo rabo na nek način omejiti, nadzirati. Zakaj je prišlo do njihove nebrzdane uporabe?

Konflikt med stroko in politiko
Poznavalci narave raznih strok na krizo okolja, ki se bo neogibno stopnjevala (ob tem načinu proizvodnje in življenja), opozarjajo že dolgo, kakšnih sto let. A tu je spet prišlo do konflikta med zahtevami stroke in interesi ekonomije in politike.

Liberalni kapitalizem gradi na tovarnah (torej tehniki), prostotržnem gospodarstvu in demokraciji kot političnem sistemu. Prosti trg: svobodno določanje cen na trgu, na trgu poteka boj za kupca, razvije se neusmiljena tekma med firmami, zmaguje tisti, ki je ob čim višji kvaliteti čim cenejši, in jasno je, da tu tehnika lahko odigra ključno vlogo, njen razvoj, njen napredek in novi izumi, inovacije, zato tržni sistem vzpodbuja tehnični razvoj, planski ga ni, in to je bil eden glavnih vzrokov propada komunizma. Jasno pa je, da ta sistem vodi v masovno proizvodnjo in potrošnjo, kdor se tu začne omejevati, v boju s konkurenco propade. To je tudi eden od problemov današnje Evrope: ker se je iz okoljskih razlogov (»zeleni prehod«) začela omejevati, je izgubila konkurenčnost na globalni ravni (ob ZDA in Kitajski).
Politika. Da, krizo okolja povzroča ne le ekonomski (tržni) sistem, ampak tudi politični sistem: demokracija in politična razdeljenost sveta – na narode, države, sisteme. Zakaj demokracija?

Demo-kracija: vladavina ljudstva. Ljudstvo to svojo vladavino uveljavlja na vsakokratnih volitvah, v tem sistemu je boj za oblast boj za glasove volivcev, politiki, če hočejo biti izvoljeni, se jim morajo čim bolj prikupiti, znano je, da »gre tudi politika skozi želodec«, se pravi, politiki se morajo izkazati tudi (predvsem) z uspešno ekonomsko politiko, ki se kaže v večanju blaginje, ki jo zagotavlja gospodarska rast, se pravi večanje proizvodnje in potrošnje. Iz vsega pa je jasno razvidno, zakaj omejevanje ni v interesu tega ekonomskega in političnega sistema in zakaj so se okoljski problemi v tej naši civilizaciji tako dolgo pometali pod preprogo, kljub stalnim opozorilom znanosti (stroke).

Da, kot sta bili v srednjem veku samoumevno povezani vera in politika, sta v moderni dobi postali močno povezani, soodvisni tudi politika in ekonomija. In ta tekmovalnost, ko povzroča krizo okolja, se ni razvila samo med firmami, ampak tudi med narodi, državami, sistemi. Tako se je na planetu vzpostavilo nekaj »velikih igralcev« v tej globalni tekmi, gospodarsko najmočnejši akterji (EU, ZDA, Kitajska), kjer je EU dolgo vodila, v zadnjem času pa je Kitajska po tej moči prehitela celo ZDA. Zato je tu potrebno napisati nekaj besed o Kitajski.

Zloraba tehnike v politične namene
Rečeno je že bilo, da je tudi politika (sistemi) soodgovorna za uničevanje okolja, tako demokracija kot totalitarizem (sovjetski komunizem se je do narave obnašal še bolj barbarsko kot kapitalizem). Poseben primer je tu kitajski komunizem: ta je sprevidel odločilni pomen tehnologije v ekonomiji. Kitajska se je odločila postati prva velesila sveta, predvsem z ekonomsko (pre)močjo v svetu, svoje zaostajanje v tehnološkem razvoju je hitro nadoknadila, tudi s krajo tega zahodnega znanja, mnogo je kriv Zahod sam oz. kratkovidni interes kapitala, ki je tja selil svojo industrijo, zaradi poceni delovne sile. Sledila je fantastična gospodarska rast (ta se je šele zadnja leta začela zaustavljati), in tu se Partija ni kaj dosti ozirala na okolje, niti kar se tiče izrabe surovin niti kar se tiče onesnaževanja, rast za vsako ceno, doseči ekonomsko prevlado, spraviti na kolena svobodni svet. Obenem je Partija z veliko gospodarsko rastjo opravičevala legitimnost svoje Oblasti. Kitajska baje še sedaj zgradi po dve novi termoelektrarni na teden, Evropa, ki se je odločila za »zeleni prehod«, izgublja konkurenčnost, predvsem zaradi energije, kitajska fosilna je mnogo cenejša od evropske »zelene«.

Vidimo, da gre za hudo (zlo)rabo tehnike v politične namene, ki uničuje okolje. Iz tega pa bi lahko spoznali še nekaj: da so okoljski problemi rešljivi le globalno. Evropa sama jih ne bo. Omejiti bi se morali največji onesnaževalci (Kitajska, ZDA, Indija), Evropa lahko prispeva relativno malo, obenem pa s tem izgublja v tekmi z njimi na globalni ravni. »Zeleni prehod« ji lahko prinese več škode kot koristi. Kje je izhod iz situacije? Uporaba VRO bi zahtevala velike, globalne politične premike v človeštvu: neko enotno Vlado za ves planet, ki bi bila pristojna za določene stvari – za nadzor nad uporabo VRO.

Ali je zeleni prehod možen?
Pravzaprav bi bil nujen, če naj bi se izognili ekološki katastrofi. Sicer so predstave o tem prehodu dokaj različna, glavna skrb večine pa je podnebje, razumljivo: podnebje (vreme) močno, lahko celo odločilno in usodno vpliva na vse dogajanje na Zemlji, ker učinkuje na kopno (na zemljo) in na vse vode – reke, jezera, oceane. Spremembe vremena so del splošnega onesnaženja planeta, VRO so namreč povzročila onesnaženja vseh treh elementov: zemlje, vode in zraka. Podnebne spremembe so posledica onesnaženja atmosfere, predvsem s CO2, ki je spremenilo njene lastnosti (absorbcija – odbijanje enegije s Sonca). In tu je ključno vlogo odigralo tisto, kar VRO najbolj odločilno omogoča, to pa so VRO za pretvorbo energije (iz kemične preko toplotna v mehansko).

Človek na tem (na premogu in nafti) gradi svojo civilizacijo z njeno blaginjo že ok. 200 let, za izgradnjo vse te industrije in ogromne infrastrukture so bili potrebni velikanski napori in veliko časa, jasno, da ima vse to tudi veliko vztrajnost, tega ni mogoče ukiniti čez noč, to bi pomenilo katastrofo. Čeprav številni danes to zahtevajo. Ali je možno 50% razogljičenje do 2030 in 100% do 2050? Bojim se, da ne. Človeštvo se tu obnaša dokaj iracionalno: znanstveniki že sto let opozarjajo na posledice krize okolja, in se večina za to ni zmenila, zdaj, ko to pritiska na nas, pa bi radi kar čez noč obrnili ploščo. Zakaj se nismo zmenili? Ker to ni bilo v interesu politike in ekonomije.

Predvsem se seveda ne bi radi odpovedali udobju, ki nam ga je podarila tehnika. Tipičen primer je električni avtomobil, ki je »paradni konj« zelenega prehoda. Jasno, proizvodnja avtov mora teči naprej, to je eden od stebrov državnih gospodarstev, in ljudje se ne bi radi odpovedali svoji mobilnosti. A ta primer kaže na to, da zeleni prehod nikoli ne bo mogel biti res »zelen«: sama proizvodnja zahteva veliko energije, okoljsko onesnažujoča je proizvodnja litija. In še: ali ne bo teh redkih kovin premalo? Ali ne bo premalo »zelene elektrike« za milijardo avtomobilov? Ti in še drugi razlogi so, po mojem, v ozadju zmanjšanja zanimanja za električni avto v zadnjem času. A kljub temu: človek moderne dobe poskuša tudi okoljske probleme reševati in rešiti z znanostjo in tehniko, predvsem preprečiti podnebni zlom z novimi (ne-fosilnimi) načini pridobivanja energije. Ali nam bo to uspelo?

Ni tega pridobivanja brez uničevanja okolja: naravo uničujejo tako HE kot tudi vetrnice in solarni paneli, poleg tega je ta energija nezanesljiva in nestalna in je bo gotovo tudi premalo. Zato večina danes vidi izhod v jedrski energiji, sicer ne v fuziji, za katero ne vemo, kdaj bo uspela in če bo sploh kdaj uspela, pač pa v cepitvenih (uranovih) jedrskih reaktorjih. A tu ne gre brez tveganj, čim več bo namreč na svetu reaktorjev, večja bo verjetnost za razne nesreče, in zanamce bomo za tisočletja obremenili z radioaktivnimi odpadki. Toda osebno se mi zdi ta izhod še vedno manj nevaren kot nadaljnje kurjenje fosilnih goriv.

Vendar, glede na vse se mi zdi »zeleni prehod« dokaj vprašljiv, če sploh izvedljiv, gotovo je tudi, da človeštvo ne bo moglo še naprej povečevati porabo energije, izhod vidim v prehodu v novo obliko civilizacije, s sedanje potrošniške v varčevalno, ki bo manj obremenjevala okolje.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine