Piše: Rod Dreher
V toplem večeru pozne jeseni nedavno upokojena ženska sedi na prednji verandi svoje predmestne hiše ter se pogovarja o dogajanju v svetu. Prizor se odvija dva tedna pred volitvami Trump-Clinton, pri čemer se zdi, kot da bi vse razpadalo, soglašata sosedi. Kako je mogoče, da je naša država zabredla v tak položaj, ugibata. Kulturno gledano obe ženski sodita v delavski razred, a zaradi gospodarske rasti in družbene mobilnosti na polovici 20. stoletja vstopata v svoja zlata leta kot pripadnici nižjemu srednjemu sloju. Amerika je bila nadvse dobrohotna do njiju in do njunih družin.
In vendar nobena od žensk ne gleda z zaupanjem na prihodnost svojih vnukov. Prva pripoveduje, da je v minulem letu obiskala šest praznovanj za nosečnice mlajših žensk v okviru svoje družine in v svojem družbenem okolju. Nobena od nosečnic ni imela moža. Nekatere so imele več kot enega izvenzakonskega otroka. Obe sivolasi ženski vesta, kakšni sta videti pomanjkanje in negotovost, in ne moreta verjeti, da bodo tiste mlade ženske rodile otroke v domovih brez očetov, saj jima je jasno, kako je otrokom v takih razmerah hudo. Sicer pa: kje so očetje? Kaj je narobe z mladimi moškimi v današnjem času?
Obe ženski sta krščanski konservativki, zagovornici življenja in ne bosta nikoli podprli splava. Raje imata otroke rojene kakor iztrebljene v maternici, ne glede na ceno te odločitve. Vrhu tega težko sprejemata normalizacijo rojevanja zunaj zakonske zveze. V 40. letih, ko sta se rodili, je odstotek izvenzakonskih rojstev pri beli populaciji znašal 2 odstotka. Zdaj znaša okrog 30 odstotkov (povprečje neporočenih mater je 41 odstotkov) (1) »Tako je, kot da bi ves svet razpadal,« zavzdihne ena od žensk.
»Srečna sem, da mi ni treba hoditi naokrog in tega gledati,« reče druga.
Ženski si stvari ne domišljata. Ves njun svet razpada. Politolog Charles Murray to izpričuje v svoji knjigi z zgovornim naslovom Coming Apart: The State of White America 1960-2010 (Razpadati: stanje bele Amerike 1960-2010). Murray je svojo analizo osredotočil na beli delavski razred, toda družbenokulturnih trendov, ki so ga razdejali, ne moremo omejiti zgolj na belce. Prav tako 60. leta niso bila začetek razkroja, čeravno pomenijo prelom. Živimo v posledicah idej, ki so bile spočete pred mnogimi generacijami in rezultat teh odločitev je, da izgubljamo svojo religijo – kar je neprimerno hujša kriza, kot je izguba navade, da bi hodili v cerkev.
Beseda religija izhaja iz latinske besede religare, kar pomeni »po-vezati«. S sociološkega vidika je religija koherentni sistem prepričanj in praks, skozi katere posamezniki občestva vedo, kdo so in kaj jim je storiti. Ta prepričanja in prakse ohranjamo, da bi se v njih ukoreninili in da bi izrazile sakralni red, ki hkrati utemeljuje in transcendira eksistenco. Pripovedujejo in udejanjajo zgodbo, ki povezuje občestvo.
Več si lahko preberete TUKAJ.
Prevedel: Andrej Lokar
Vir: KUD Kdo
