Piše: Frančiška Buttolo
Komunistično slovenska evtanazija v vsako družino? Ali kaj?
Pričujočega članka mi ni treba začeti z natančnejšo navedbo definicije kakega pomembnega komunističnega “misleca” oziroma “teoretika”, v kateri bi bilo pojasnjeno, da je evtanazija izrazito ateistično dejanje. Dovolj je že skromna naslonitev na dejstvo, da je v večini verskih naukov ubijanje prepovedano. Samo v ateističnih “verah” so trupla edina lestev do “nebes”, predvsem do komunističnih. Še zlasti pa je pobijanje eden glavnih grehov v zahodnih verah oziroma civilizacijah, saj je človek bitje z dušo od Boga. Vera v tega Boga pa je prva zapoved.
Verski nauki so, kot vsi vemo, še vedno glavni kamen spotike tistih dialiktičnih materialistov – “filozofov”, ki jim je pri srcu, bolj kot filozofiranje in teoretiziranje, “revolucionarjenje” (revolucionarna praksa). In priznati si moramo, da je čas zavajanja proletariata, kot so imenovali poštene delavce, za vedno minil. Predvsem zaradi tega, ker so delavci večinoma pridni, pošteni in tudi razumni. Predvsem pa so BOŽJI LJUDJE, ne brezimne številke, mravlje delavke , na milost in nemilost prepuščeni kaki stalinistični matici.
Zdaj je z zavajanjem proletariata za vedno konec, ker so delavci po vsem svetu bolj ali manj nehali verjeti nasilnim revolucionarnim materialistom z dvomljivo dialektiko. Pravzaprav s slabo, neprepričljivo kopijo te – skoraj popolne – idealistične dialektike, ki pa je njeni – genialni in etično žlahtni – filozofski očetje seveda niso nikomur vsiljevali, še najmanj kot vsakdanjo prakso, torej s pištolo na sencih vseh tistih svojih miselnih nasprotnikov (in pogosto tudi njihovih najbližjih, tudi starčkov, nosečnic, otrok)) , ki so, bolj kot etičnim normam dialiktičnih materialističnih revolucionarjev, zaupali etičnim načelom večtisočletnih tradicij katere od največjih svetovnih religij.
V drugi polovici 20. stoletja, ko so vse kravo rdeče proletarske luči ugasnile, so se prižgale zelene. Nekdanji dialektično materialistični filozofski lobi na vseh svetovnih univerzah, zlasti na italijanskih in nemških, je nenadoma spoznal, da mu proletariata, na Zahodu – večinoma z luksuznimi avtomobili in hišami na podeželju (ne preveč daleč od delovnih mest) – ne bo mogoče prepričati, da so stanovanja v blokih s skupnimi pralnicami, kopalncami, kuhinjami in sem ter tja tudi spalnicami, ne bo mogoče pritegniti v svoje politične stranke. (Na takšno stanovanjsko politiko pa še vedno prisega slovenski minister za ta resor, ki je član balkansko zapoznele dialektično materialistične stranke Levica, najvplivnejše v sedanji slovenski vladi.)
In počasi, počasi so marksisti osvoboditev proletariata zamenjali s človekovimi pravicami vsega človeštva. Dobili smo multikulturni globalizem, v bistvu “kao” kulturni marksizem. Zanimivo, da je ta opustil marsikatero metodo “prijateljskega” prepričevanja, ki je bila uspešna v komunističnih revolucijah, ni pa se odpovedal pobijanju kot glavni “teoretični” podlagi svojih “humanističnih” prizadevanj.
Te metode pobijanja so, na primer:
1) splav do otrokovega rojstva, ker je otrok del ženskega telesa vse do trenutka, ko pride na ta svet;
2) evtanazija kot olajšanje bolečin tistim, ki teh bolečin, zaradi nezavesti in odsotnosti vseh občutkov za bolečino, niti ne morejo občutiti;
3) opustitev cepljenj proti smrtonosnim nalezljivim boleznim (znamenito anticepilstvo je pomagalo na oblast sedanji slovenski vladi);
4) svobodno uživanje (s tem pa tudi nakup!) vseh mamil, tudi na šolah ( tudi med vzgojitelji v vrtcih?), ker odlično onemogočajo optimalni telesni in duševni razvoj otrok in mladine (veliko lažje vodljive, če je v socialni in duševni stiski);
5) splošna uvedba homoseksualnih družin (s Lukom legibitre tudi v vrtcih in najnižjih razredih osnovne šole!), da bodo čimprej propadli vsi avtohtoni narodi, najprej na Zahodu;
6) opustitev sindikalnih prizadevanj za spoštovanje in dobro nagrajevanje delavcev z delovnimi navadami ter največje nagrajevanje “kao” kulturnih klošarjev, večinoma aktivistov novega komunizma. (Takšni ljudje, zagovorniki brezdelnih klošarskih komunistov iz vsaj petdesetih komunističnih “kao” nevladnih organizacij, zdaj sestavljajo in vodijo slovensko vlado, zlasti pa sedanjo najvplivnejšo stranko Levica, ki je s svojo komunistično kulturo in kulturno ministrico – kot huda slana – pomorila vse nežne vršičke prvih cvetov slovenske osamosvojitvene pomladi. Prava komunistična krava, ta kravata ministrica iz klošarske “kao” kulturne štale z nekimi denarno požrešnimi fotopubovskimi jaslimi, kamor so leva kulturna ministrstva brezglavo metala gore denarja. Dokler se to fotopubovsko “kao” kulturno govedo ni preobjedlo, premažemo, da so mu preprosto popokalo vampi. Tako, kot bo nekega dne počil vamp – poln mestnih odplak – najlepsemu balkanskemu mestu na svetu, Ljubljani.
Zaključek
Seveda – vsekakor se bo v Sloveniji uveljavila tudi tudi evtanazija. Pomislimo samo, kako že prislovični Slovenci – že prislovični – sovražimo tašče! In tudi cankarjanske mater niso več v javni milosti! Naše feministke, tudi tiste domnevno čudovite dame, so se uveljavile predvsem s študijem na naprednih univerzah v ZDA in s študijami o škodljivosti cankarjanske mater v časopisu Delo. Časopis Delo je prednjačil tudi pri utrjevanju mamil v Sloveniji, na primer s članki, kot je bil tisti, da se bomo morali naučiti živeti z mamili. Zanimivo, da nam je pred kratkim naša predsednica vlade, vsa v milosti božji zadnjega pravega šefa slovenske partije in udbe, strogo zabičala, da se bomo morali v Sloveniji končno vendarle naučiti živeti tudi s pravimi bogataši. Verjetno je imela v mislih tiste, ki so pokupili in nato prodali namerno uničena slovenska državna podjetja, ki so jih ob osamosvojitvi vodili partijsko in udbovskih najbolj izurjeni Kučanovi direktorji.
Seveda bo zahteva komunistov po evtanaziji uspela. Absolutno. Morda bo celo uspešnejša od komunističnih medvojnih in povojnih pobojev nedolžnih žrtev. Niso zastonj govorili klošarskih protestniki pod Janševo vlado, gotovo zadnjo v zgodovini samostojne in demokratične Slovenije, da je v Hudi jami se dovolj prostora.
