S farme Orwellove spet novice,
ah, nič novega, je vsak dan isto,
tam poroča se nenehno tisto,
kar bile naj bi resnice klice.
Klice, ki globoko zasejale
nezaupanje so pri živalih,
zlasti pri ranljivih, šibkih, malih,
tam so plodna tla si poiskale.
Je sistem na farmi preizkušen
takšen desetletja že premnoga,
pravi se informativna sloga
temu, ki je tolikaj izbrušen.
Kažejo se vedno stare slike,
se na farmi ista stvar nabija,
toda scena medijska razvija
vendar se, opazne so razlike.
Prej bili so petelinčki glavni,
prvi v poročilih dnevnih vedno,
niso delovali kajpak zgledno,
a vsaj kdaj na prebavljivi ravni.
Zdaj se komaj kak kokot pokaže,
ki na farmi dnevno informira,
scena se vse bolj feminizira,
bojda, ker kokoš bolj pristno laže.
Kuram ni potrebno se truditi,
kar za farmo je neznanska prednost,
za nje medije dodatna vrednost,
saj kokošim treba nič ni skriti.
Pride gor, uspeva kura vsaka,
zlasti če s perutmi zraven krili,
na živalski farmi zdaj dobili
medijski so svet, ki kokodaka.
In ko niti to več ne zaleže,
ve se, kdo poročanje prevzame,
ta se priučil ga bo od mame,
pišče, ki se komajda izleže.
Evolucija gre v smer obratno,
vedno več kokošjega je blata,
in klopotcev, šla so jajca zlata,
vse postalo skrajno je odvratno.
Ni odvratnosti, smradu trpeti,
kurnik stalno je prepoln blata,
in ko se odpro njegova vrata,
ven kokoši videl boš leteti.
