Krleža nekoč jo je napisal,
Pot v Vučjak, film so posneli,
marsikaj gledalci z njim dojeli,
vse konture časa je zarisal.
Pot v Vučjak pa svetovna vojna,
stvar se danes zdi prav aktualna,
ena le podrobnost trivialna
je drugačna, ji recimo dvojna.
Tista pot bila je enosmerna,
pot v Vučjak, ni bilo vrnitve,
zdajšnja pa obratna, potrditve
se vrstijo, da je pravoverna.
Kdor je vere prave, se odreši,
pot v Vučjak še naprej ga vodi,
nekaj časa sicer malce blodi,
a potem brž čez Hrvaško speši.
Pot iz Vučjaka se temu pravi,
stvar hrvaška ni ne literarna,
je srhljivka zdaj že planetarna,
pameti pot nasprotuje zdravi.
V naši zgodbi je še svetohlinec,
ki se prav bizarno spreneveda,
prepoznamo ga po tem seveda,
da uvoženi je šarplaninec.
Ta za Vučjak bojda ni še slišal,
pa čeravno je iz krajev spodnjih,
v bevskanjih ujel se je brezplodnih,
se pri Vučjaku kar sam utišal.
Spet bo treba Krležo prebrati,
po katerem pot je v eni smeri,
se v romanu tem pač ne primeri,
da bi kdo se dal naprej poslati.
Če pa že, potem ta pot je krožna,
pot iz Vučjaka do ustavitve
in ponovno v Vučjak povrnitve,
ta je danes še edina možna.
Pot v Vučjak, treba jo imeti
pred očmi je, je še tretja možnost,
neizmerna te poti je prožnost,
gre iz Vučjaka naprej v svet tretji.
