Konj rjavec svoje je odslužil,
bil je svoje dni to konj dirkalni,
delavni ne, pa zato jahalni,
upokojenim se je pridružil.
Ga odneslo tja med penzioniste,
kjer vedril že dve je desetletji,
je prav naglo, komaj mogel vzeti
odpravnino je, odšel med tiste.
Da iz javnosti se bo umaknil,
je zahrrrzal, pa potem izginil,
da pomirjen je, za silo hlinil
in odšel, češ da prehlad je staknil.
Kar se, glej ga zlomka, spet pojavi,
ves rjav, kot svoje dni zategel,
reče, da bi rad spet v voz se vpregel,
da le on je pravi konj rjavi.
Tisti, ki ga vmes je bil zamenjal,
da le požeruh je in pa pivec,
da mu silno stopil je na živec,
se rjavec tokrat je napenjal.
Rad še hrrrzal bi, to smo razbrali,
da dovolj mu je upokojitve,
rad uničil vse bi pridobitve,
ki medtem so v hlevu jih dodali.
Konj rjavec v hlevu se prestopa,
a le v sanjah, saj je sicer v štali,
tam je, kamor so ga pač poslali,
v hlev konjiček namreč nima vstopa.
O prestopu v drugi hlev razmišlja,
kamor bi povedel celo čredo,
sam pa bi postavil se na sredo,
da je vodja črede si domišlja.
Ga podpira klika hrrrrzajoča,
rjavcu vso publiciteto daje,
toda kaj ko se zadeva maje,
glava je konjičkova prevroča.
