Spet kantata se skrivaj oglaša,
tiho najprej in potem polglasno,
melodija takšna, da je jasno,
da regljanje žabje oponaša.
Je kantata iz Rjave mlake,
rada zopet bi bila vodilna
in pozavna bi bila nosilna,
ni nikjer drugje kantate take.
To kantata je o vode pivcu,
ki bi z vodo radi ga napili
in potem ga z mesta napodili
glavnega, sodili mu kot krivcu.
Je regljanje slišati glasneje,
iz kantate te o pivski vaji
prireglja solist, o ljudski vstaji
kakor žaba tuli vse jasneje.
Ni pozabil, da so iz kantate
vrgli ga pred časom, ker je fušal,
oponašati zastonj poskušal
vélike, ki njemu zgled so, brate.
Spet kantata se vse bolj oglaša,
pa je vidno, da ga zopet v kante
kakor prejšnjič tja med stare kvante,
med smeti odrabljene odnaša.
