Farma zdaj po novem bo zelena,
rekel eden je živalskih glavnih,
ni ugovorov, uzanc več pravnih,
pot v zeleno nam je že zglajena.
Če bila doslej je farma cela
rdeča, to po novem se pozabi,
manj fosilnih se goriv porabi,
za zeleno zdaj elita dela.
Ga pobara eden iz razreda
drugega, iz vrst drugorazrednih,
kaj je treba toliko podnebnih
nam ukrepov, ko se vse poseda.
Pujs, ki farme te zakonodajni
je organ, no, temu predseduje,
kot navadno hrope in vzdihuje
kakor zadušljivec v sili skrajni.
Se izkaže namreč, da zelenec,
ki prebarval se je iz rdeče,
največ sam odpadkov ven nameče,
pravi je okoljski nevzgojenec.
Pujs hropeči namreč se prevaža
vsak dan tja do farme skrajne meje,
hrope, dirja naglo, vse hitreje,
zraven bremeni ga še kilaža.
Onesnaženec, ki ni mu para,
o zeleni rad bi nam predaval,
med elito pujsov bi postaval
kot okoljska kreatura prava.
Našel pacek zdaj si je okolje,
da bi polnil z njim si tank bencinski,
v tej navezi rdečkasti živinski
kazal židane falot se volje.
Nak, ne boš, te kmalu volja mine
židana, zelena in rdeča,
čas bo zimski, kakšna to je sreča,
čist nam zrak prinesejo koline!
