Na Živalski farmi usklajuje
se po novem staro zarjavelo,
radi skrpali bi, kar smrdelo
je že od začetka, zdaj še huje.
Streha je docela preperela,
levo stran že ves čas dež namaka,
kot kloaka voda se pretaka,
slamo brez težav zaneti strela.
Šarast konj prevzel je sam besedo,
Farmo pravi, v red da rad bi spravil,
vtis porazen malce vsaj popravil,
da za orwellovsko tu gre bedo.
Leva stran se vsa nagiba hleva,
tram nosilni se mu je usločil,
klinov pet, je zdavnaj šesti počil,
komaj skupaj je še streha leva.
Konec je začetka, konj izdavi,
pa rjavec konj mu oporeka,
od začetka streha da zateka
in nihče da prav nič ne popravi.
Skozi luknje ves čas mesec sveti
in živalim mirni spanec krati,
v hlevu enim nič več ni obstati,
klavrni do konca so obeti.
Farma da je protisocialna,
se iz levega zasliši kota,
za živali krme ni ne plota,
floskula razširja se banalna.
Na Živalski farmi usklajuje
zgodba se, da potolaži javnost,
ki ji jasno je, da vse naravnost
gre k hudiču, se le čas kupuje.
