Bliža se pomlad, zeleni Jurij
vedel ni, kam bi se dal, presneto,
spet postavil lastno je maketo,
pa lahko si z njo samo podkuri.
Kaj postopaš, Jurček ti zeleni,
vpraša ptič ga, ki stoji na strehi,
te jezijo najbrže posmehi,
daj, pridruži, Jurij, brž se meni.
Skupaj za zelene bova vaba,
za vse tiste še nedozorele,
ki bi druge spake jih ujele,
kar bila najhujša bi zloraba.
Midva skupaj poloviva takšne,
ki zeleni bodo vse do smrti,
kratke pameti in prenažrti,
pa še bližnje njihove s tem kakšne.
Le obleciva se v šemo skupno,
ti boš nosil me, zeleni Jurij,
jaz na tebi gnezdil, to podkuri
se kar samo, bo gorelo hrupno.
Vse zelence z dimom pridobiva,
češ kjer dim je, mora res goreti,
tam zastonj se dalo bo pogreti,
to, zelenček, skupaj narediva.
Ti boš nosil, jaz na tebi gnezdil,
šema bova, tepčke ki privablja,
trike za zelenčke uporablja,
ve se, jaz bom zgoraj, tebe jezdil.
Za spektakla dobro popestritev
štiri vzameva za spremstvo tepčke,
kul bo, videl boš, za te se bebčke
inscenira končna utopitev.
Daj, zeleni Jurij, nič ne stane,
če se greva malo pustno šemo,
ti maketo, jaz programsko shemo
pred zelence položiva zbrane.
Tudi če na koncu pogoriva,
ni pomembno, igrico otroško
vsaj obarvala sva ekološko,
itak ni zelenim razumljiva.
