Napel je lok, mu rekel je postavni,
vanj štiri vključil zlomljene puščice,
bi streljal rad, a glej jih, glej, krivice,
ne gre od rok mu, ki bil rad bi glavni.
Napenja lok, ustavna je pravica,
da vsak lahko počenja, kar le hoče,
a on kot da uspehov lastnih noče,
napet je, ga obliva rdečica.
Napenjanje je specialnost silna,
ki njega za napenjevalca kliče,
postavi si ob bok še štiri priče,
da ne izpade čisto vse banalnost.
Napel je lok, za strelca se ponudil,
so štirje mu orožje pridržali,
ki radi bi sposobni se kazali,
a niti po tem strelu ni se zbudil.
Napel je lok, igral bi Indijanca,
rdeči rad bi rezervat ubranil
in vse po vrsti s streljanjem ukanil,
pa zlepa ne izide se bilanca.
V nebo puščice je izstrelil rdeče,
kot bumerang so v hipu se vrnile,
pa ni dojel, kaj so naravne sile,
do konca silil bo samo v nesreče.
