Je v dolini šentflorjanski mesto,
pravijo mu tudi še Butale,
kjer so pamet zdavnaj zakopale,
vrle purgarice kar za cesto.
Purgarji pa to so modrovali,
treba nam časti bo več, ponosa,
nujno potrbujemo zanosa,
komu častno bi meščanstvo dali?
Kdo še nima ga, pa ga je vreden?
Kdo nespameten dovolj je moški,
in za kvoto žensko, kakšni vložki
so primerni, kdo je res napreden?
Enega se komisija spomni,
ko bilo še vsega je v obilju,
je govoril videc, da na cilju
jedli bomo travo skrajno skromni.
Je potem seno sprivatiziral,
travo, deteljo in še otavo,
dobro poredil domačo kravo,
ni na someščane se oziral.
Temelj pa časti je v našem mestu,
ve se dobro, bivanje družinsko,
dali bomo čast za materinsko
skrb čaščenemu na moč incestu.
Bolj človeški svet, je rekla babi,
s tem bo, in seveda več topline,
vnesla toliko je vanj svežine,
da se od obilja ti kar gabi.
Travojedec in pa babi Čačka,
prava dva za častno sta meščanstvo,
takšno ker opravljata poslanstvo,
da je čast, kar dva sta v žaklju mačka.
