Hlapec se Jernej je razkoračil,
pred božičem, ko bil mir je v štali,
ko nasitile so se živali,
se takole hlapec je junačil:
»Vsepovsod okrog umazanija,
bom z elektriko vam že posvetil,
s štromom ogenj v štali bom zanetil,
o, hudičeva vsa svinjarija.«
Slišala ga je prav vsa soseska,
spet Jerneju da čez rob uhaja,
mislil si je sosed, tip razgraja,
v prazno hlapec zopet sika, treska.
Toda tokrat šel je tip čez mero,
dvignila se je soseska jezno,
in zahtevala, da hlapec trezno
zmoli očenaš, kesanje, vero.
Hlapec pa se je iz gnoja vlekel,
češ da božič praznoval je v štali,
tja da spada, rad ima živali,
in še nekaj nebuloz izrekel.
V štali bil je šarec, konj postavni,
ni bilo po godu mu divjanje,
mu Jernejevo je hlapčevanje
šlo na jetra, saj je on konj glavni.
Da pritisnil bi ob zid Jerneja,
je zahrzal, a da ga ne more,
ker preveč bi delal s tem pokore,
vdani konj ve vendar, kje je meja.
Takšno sodbo dali so sosedje,
hlapca sta oba, ubožca bedna,
brce v kot oba že dolgo vredna,
tu vprašanje je samo sosledje.
