Spet pojavila se je Ivana,
je teflonska, dobro je obstojna,
pravijo, da v tem je kakor trojna,
svojemu pozivu vsa predana.
Ni Ivana ta iz Orleana,
je pa res predana domovini,
ko svetnico kje v tujini hlini,
kjer še ni dodobra prepoznana.
Je za domovino, tu ni dvoma,
če je le mogoče, jo oblati,
in diskreditira célo hkrati,
še posebej, kadar je kje zdoma.
Zdoma laže ji je to početi,
saj tam ne poznajo domovine,
jih takoj njen govor pač ne mine,
teže se ji v zanko je ujeti.
Kot teflonska se drži posoda,
sicer bojevite ni narave,
saj izbira le besede prave,
zadnje čase to je zlasti voda.
Govor njen ni mobilizacijski,
je solzav, patetičen je skrajno,
ko bojevnica se trudi vztrajno,
da udarci karseda so nizki.
In obleka, tudi če je bela,
prepoznal boš madeže teflonske,
rdeče packe, kaviar-salonske
ter napis: »Na laži sem se ujela.«
