Nočem groba, to je moje mesto,
se nikogar tu ne pokopava,
člen naravnega veleva prava,
izdajalci marš ven, vsi na cesto.
Nočem groba, sem vam že povedal,
kdo gre v zemljo, ve se, sam odločam,
če je treba, koga priporočam,
se je petelinil in razpredal.
Je tako ob cesti stresal takšne,
dnevno, da se ti je kar zasmilil,
jezno sikal je, na levo škilil,
ali bo dobil pohvale kakšne.
Ni gromovnika več, da nagrado
bi mu podelil za te besede,
vsak sramuje se človeške bede,
raje vsak ob tem povesi brado.
Šli heroji so, ki bi mu dali
red poseben za barab zasluge,
ker s sramoto dela jim usluge,
ki zastonj bi radi jih jemali.
Smo vprašali se, da groba noče,
razlog prav gotovo je umesten,
saj ne, da bi bil tako brezvesten,
spoštovati zgolj navade hoče.
Noče groba, pa povejmo glasno,
je brezdomec, nima domovine,
takšnega nomada, ko premine,
pač zagrebejo, kaj tu ni jasno?
