Spet v lekarno bil se je zatekel,
ko že mislil sem, da je poniknil,
glej ga zlomka, da drugje je vzniknil,
tiho, komaj je besedo rekel.
Je prišel ponovno po zdravilo,
pacient naš za nasvet sprašuje,
kje naj invalidom odteguje,
rad dobil bi že zagotovilo.
Tam, kjer Soča teče, zdaj ga grabi,
se vrti mu, na zaslužek misel
spremeni nasmešek v ksiht mu kisel,
nekaj zoper ta pojav zdaj rabi.
Invalidi grejo mu v nosnice,
vse preveč srbi ga okrog Soče,
pravi, da mu je postalo vroče,
ker otepa se zaman resnice.
Prav nobena reč mu ne pomaga,
ko hlepi za zrakom in zemljiščem
tam pri Soči, za pokopališčem,
vsa zdravila je preskusil draga.
Spet zatekel tip se je v lekarno,
a saj ve, edino zanj zdravilo,
trdno jamstvo in zagotovilo
je, da se olajša ga denarno.
Saj denarno brž ko bo olajšan,
po zdravilih več ne bo potrebe,
naglo tam bo, kjer vse leto zebe,
končno mir bo, prav nihče prikrajšan.
