Kdo Zafranovićev film še pomni,
šestindvajset slik, predvsem grozljivih,
scen ničkoliko neprebavljivih,
a efekti žal dejansko skromni.
Šestindvajsetih se človek spomni,
kreatur, ki šle so po stopnicah,
levo se držale, vse v meglicah,
prosim, kdo posnel jih je, me spomni.
Ni pomembno, šle so tiste slike,
vrednosti umetniške nobene,
iz različnih logov natepene,
filmski produkt vse iste klike.
Toda okupator ni šel z njimi,
ni umaknil več se s položaja,
okupacija še vedno traja,
priča isti smo sovražni klimi.
Koliko bo slik nam zdaj potrebnih,
da drugačen se re-make posname?
Koliko navlake, stare krame
odstraniti, z njo sprememb podnebnih?
Ni problem, ko dober se posname
film, ne igran, dokumentaren,
kratek, a po žanrsko udaren,
film Ga pravica v roke vzame.
Ena sama scena je potrebna,
vse ostale se lahko odmisli,
ksihte, ki bili so skrajno kisli,
kot povorka zdeli se pogrebna.
Ena scena bo dovolj v celoti,
treba ni statistov ne režije,
scena se fantastično odvije,
ko kriminalist se tipa loti.
