Nova marioneta se pripravlja,
tudi ta bo lutka govoreča
in podobna prejšnji bo nesreča,
ki teater lutk se z njo postavlja.
Barva las je črna, je ustrezna
in očala s pravimi okvirji,
za podpis so pravšnji vsi papirji,
pravijo, presoja da je trezna.
Kar bila je lutka prej Marjanca,
ki na konju šarcu je sedela,
to bo zdajšnja, ki se jo še dela,
pravi se Ivanka ji s pod klanca.
Klanec slišati je po dolenjsko,
je razgaljena ta nova lutka,
rezonira kakor rdeča putka,
avtohtono res blago slovensko.
Prejšnjo so, Marjanco, uvozili
bojda svojčas iz dežele tuje,
ta Ivanka pa se tu pestuje,
so domači mojstri jo skrojili.
Iz rezerv je prišla blagovnih,
so sestavili jo brž po delih,
a po starih zdrapanih modelih,
čisto zastarelih nestrokovnih.
Bo primerna, saj usoda njena
bo kot prejšnje marionete ista,
imitacija brezglava čista,
roba brez okusa pač cenena.
Gledališče že sedaj je prazno,
Trg republike naslov predstave,
slišati na njem je rasti trave,
stanje lutkarstva na moč porazno.
Da na vrvicah visi kot vsaka,
lutka k sreči se še ne zaveda,
a že zdaj prav izgubljeno gleda,
v vlogi nekoristnega bedaka.
