Je pri ptičih res velika zmeda,
če že ravno v ptičji tej noriji
nisi stručko v ornitologiji,
druga pesem je potem, seveda.
Enega med ptiči prepoznamo,
pravijo žvižgač mu, avtohton je,
po dolenjsko ptič ubira tone,
po krivici ga k žvižgačem damo.
Saj žvižgač naj tista bil bi ptica,
ki zakrita poje iz globine,
grla je globokega, v višine
sliši se odmev te ptice klica.
Tole pa razkrili so docela,
gola ptička, mršava je, bleda,
kratkega neravnega pogleda,
takšna nam je ptičica zapela.
Razmaskirana je spet v središču,
centru, kot se ustanovi pravi
za zaščito vseh žvižgačev, stavi
vse na ptičko se na tem igrišču.
Prevzaprav ni ptička, ampak ptiček,
samec, tak brez gnezda, izgubljenec,
med žvižgači je ponarejenec,
kot med lipicanci kak osliček.
V center stlačili so kot rezervo
ga blagovno, kakor v kletko zlato,
ptič žvižgač v njej se drži možato,
a gre kot sardelica v konzervo.
Kdo ga ščitil bo, to se sprašuje
vsak, kdor malce sam razmišlja z glavo,
lažnega žvižgača s prazno slavo
namreč nekaj lumpov nateguje.
